VERJAMETE V ZAKON PRIVLAČNOSTI?

Za zakon privlačnosti sem prvič slišala pri svojih osemnajstih ali devetnajstih letih, in sicer na prijateljičinem rojstnem dnevu. Dve dekleti sta namreč odprli temo o tem, kako lahko človek s svojimi mislimi kreira lastno realnost. Prebrali sta knjigo in si ogledali film »The Secret« (Skrivnost) in navajali primere, kako so ljudje spoznali sorodno dušo, ozdravili bolezni, v svoje življenje manifestirali denar … Seveda se je slišano vsem zdelo zelo zanimivo, sama sem si zato že v naslednjih dneh ogledala film Skrivnost, ki me je resnično fasciniral. Do takrat sem bila vedno mnenja, da je usoda tista, ki je človeku zapisana že v zibelki, ker sem imela »nesrečo« v partnerskih zvezah, sem se tolažila s tem, da sem »rojena pod nesrečno zvezdo« in »da mi je usojeno, da trpim«.

Seveda ne zanikam, da so nekatere stvari del usode – definitivno so (npr. ne moremo vplivati na to, da nas bog ne daj zadane avto), a v 80 % je življenje v naših rokah. Naše odločitve so tiste, ki spreminjajo tok naših življenj – če npr. ves čas delujemo z isto energijo (smo zamerljivi, labilni, imamo zamere do preteklosti in jih nosimo ves čas v sebi ipd.), potem bomo težko naredili korak naprej v našem življenju in izbrali drugačno, boljšo pot. Zato je tako zelo pomembno, da osebnostno rastemo in ogromno delamo na sebi. Tega npr. pri 18 letih še nisem vedela. Ob ogledu filma »The Secret« sem nekako mislila, da je dovolj, če si le zamislim, kakšnega fanta bi rada imela, nisem pa bila pozorna na to, kar čutim v sebi.

law-of-attraction

Takrat sem bila zelo labilna, nesamozavestna, v sebi sem nosila bolečino zaradi zveze, ki se ni izšla, bila sem polna zamer do same sebe, deloma do staršev, ki me niso »razumeli«, okolice, v kateri živim. Zato tudi fant, s katerim sem se videvala v tistem času, ni mogel biti boljši. Pravzaprav mi je le nastavil ogledalo. Če nisem ljubila same sebe, se cenila in bila prepričana v to, da si zaslužim le najboljše, kako bi lahko potem sploh pričakovala, da mi bo to ponudil partner? Zato je izjemno pomembno, da se zavemo, da ne privlačimo tega, kar si želimo, ampak to, kar smo.  Sama sem potrebovala vsaj triindvajset let, da to resnično »dojamem«, seveda pa ta proces še vedno traja. Odločitve pa so tiste, ki spreminjajo naša življenja na boljše (ali na slabše, odvisno od tega, katero pot bomo izbrali.)

Če zakon privlačnosti pojasnim na primeru ljubezni: dolgo časa sem imela ogromno željo, da bi imela ob sebi nekoga, ki mi bo vizualno všeč, ki me bo ljubil, spoštoval, namenjal pozornost … A to je bila zgolj želja, ki sama na sebi nima vpliva, ker pomeni odsotnost nečesa! Bolj ko se je oklepamo, slabše se nam bo godilo, saj ne bomo znali uživati v trenutku. Želja se pravzaprav uresniči šele takrat, ko jo »izpustimo«, se imamo radi in neobremenjeno uživamo v življenju ter cenimo trenutke. Kolikokrat se vam je npr. že zgodilo, da ste si nečesa zelo želeli in tega niste dobili, nato pa ste na to isto stvar »povsem pozabili« in se vam je uresničila? Meni že velikokrat.

Najbrž bi se vsi strinjali z mano, če rečem, da je ljubezen zelo pomembna. Vsi si želimo biti ljubljeni. A vprašati se moramo, ali to isto ljubezen znamo resnično sprejemati in jo dajati tudi sami? Ali smo sami vir ljubezni, se imamo radi in spoštujemo? Jaz se v preteklosti nisem, zato resnične ljubezni nisem mogla ne dajati ne sprejemati. Želela sem si le »imeti fanta«, da lahko pač rečem, da »imam fanta«. Vedno sem bila obremenjena s tem, kaj bodo drugi rekli. Poleg tega sem v sebi nosila bolečino, zamere do preteklosti, v zvezi se nisem znala odpreti, pogovarjati, zaupati. Še več – nisem imela niti najmanjše predstave o tem, kako naj bi bila zdrava zveza sploh videti. Dokler nisem prestala nekaj resnično slabih stvari in se bila pripravljena iz njih nekaj naučiti (nenazadnje je vsak človek, ki vstopi v naše življenje, najsi bo slab najsi bo dober, naš življenjski učitelj). Končno sem se naučila ceniti samo sebe, se postaviti zase in se dati na prvo mesto (v zdravi meri, se razume). Pri tem sem upoštevala vse nasvete, ki jih sedaj opisujem v svoji e-knjigici 12 nasvetov, kako v svoje življenje priklicati pravega partnerja, ki jo lahko naročite tukaj: http://www.sirena88.com/darilo/, jaz pa vam jo pošljem v najkrajšem možnem času.

Želela bi povedati, da zakon privlačnosti vedno deluje. A da bi v naše življenje manifestirali stvari, ki si jih resnično želimo, je pomembno, da so naša zavest, podzavest in čustva med seboj v harmoniji. Resnično moramo čutiti, da lahko nekaj pritegnemo oz. manifestiramo. Npr. prijateljica z zgoraj omenjenega rojstnega dne je nekoč, ko je bila še samska, rekla, da se bo čez dve leti poročila – in glej ga zlomka, res je kmalu spoznala fanta  in se poročila. Spraševala sem se, kako ji je to uspelo, a v njenjem glasu je bilo čutiti odločnost, prepričanje vase, skladnost. Ni bilo nobenega dvoma o tem, da se bo to tudi zgodilo, medtem ko sem sama ves čas nekaj omahovala in svoje želje oz. cilje nejasno izražala z dvomom.

Pri dvajsetih letih sem sicer napisala seznam želja, kakšnega fanta bi rada imela. Slednji je zelo dobrodošel, saj z njim natančno opredelimo, katerih lastnosti si pri partnerju sploh želimo (v preteklosti sem namreč govorila: »Imela bi fanta,« a fant je lahko kdor koli, tudi takšen, ki nas ponižuje in tlači v nič). Zato sem popisala štiri strani. A napisano oz. željeno se mi ni uresničilo takoj, saj sem takrat bila čustveno navezana na bivšega fanta, globoko v svoji podzavesti pa sem bila prepričana, da je nemogoče imeti fanta, ki bo lep (lepota je seveda relativen pojem, govorim o svojem okusu, le-ti pa so različni) in me ne bo varal (na to sem bila namreč vajena, to je neka »varna cona«, to poznaš in zato misliš, da je povsod tako). Bila sem prepričana, da vsi moški lažejo in varajo, sama sebe pa seveda nisem imela rada. Ko sem odstranila vsa ta omejujoča prepričanje, pa se je v mojem življenju končno pojavil primeren oz. moj sedanji partner, točno tak, kot sem ga opisala na seznamu želja.

1672696-poster-1280-space-time

Premik v moji glavi pa se je na ljubezenskem področju končno zgodil pri mojih dvaindvajsetih oz. triindvajsetih letih, ko sem končala štiriletno burno zvezo, se začela imeti rada in početi stvari, ki jih ljubim. Spoznala sem tudi, da partner ni tisti, ki me bo odrešil oz. osrečil. Je le pika na i, dodana vrednost našemu bistvu in ljubezni, ki jo čutimo sami v sebi, z njim pa smo jo pripravljeni le še dodatno dajati in sprejemati. Človek sam je ključ do svoje sreče, notranjega miru in zadovoljstva.

In verjemite: boljše je biti kvalitetno samski, se imeti rad in biti v stiku s samim seboj, kot pa v nekvalitetni zvezi. A s tem, ko se imamo radi, bo v naše življenje tudi slej ko prej vstopil tudi primeren partner. Kako sem v svoje življenje sama končno manifestirala primernega partnerja, kakršnega sem si od nekdaj le želela, pa si preberite v moji e-knjigici. 🙂