VSI SI ŽELIMO LJUBEZNI, ZAKAJ JI TOREJ NE DAMO PRILOŽNOSTI?

Začetek zveze je najbrž pri vsakomur drugačen. Nekateri se hitro začutijo in pri priči tudi začnejo novo razmerje, nekateri pa se spoznavajo dlje časa … Vsem ljudem pač ne ustreza isti način. Jaz in moj partner pa sva vsekakor mnenja, da pri svojih namenih z osebo, ki ti je všeč, ni potrebno ovinkariti, a danes veliko ljudi postopa ravno v tem smislu. Ne dajo si prave priložnosti. Sprašujem se, koliko neizživetih ljubezni je na tem svetu zato, ker je nekdo preponosen, se morda ne prepusti čarom ljubezni, ima previsok ego ali globoko v sebi zakoreninjen strah pred zavrnitvijo, zapuščenostjo? Vse to lahko vpliva na to, ali se bomo z nekom spustili v zvezo ali ne. Potrebno je vsakodnevno delo na sebi, da se točno zavemo, česa si želimo in česa ne. Če smo si na jasnem, kdo smo in česa si želimo, potem pri spoznavanju novih oseb in potencialni zvezi z njimi niti ne bo prihajalo do raznoraznih situacij v smislu: rajši prizadenem njega/njo, kot pa on mene. Že v štartu postavimo obrambni zid, oklep, a to je zgrešeno, saj tako ljubezni ne damo niti priložnosti.

Meni se je na primer zdelo zelo lepo, ker mi je Miloš že na začetku namenjal veliko pozornosti. Takoj ko me je zagledal v fitnes centru, je ostal odprtih ust (seveda je bil všeč tudi on meni, a sama sebi sem bila dovolj, zato nisem na vsak način iskala priliko, kje dobiti pravega partnerja). Po treningu me je čakal na recepciji in me na lep, kulturen način vprašal, ali sem s Filozofske fakultete. Ker je sam takrat imel težave s slovenščino, sem pomislila, da je tu na izmenjavi, a je hitro pojasnil, da študira na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Ker se mi je mudilo na pijačo s prijateljico sva si hitro izmenjala facebook profil in dodal me je še isti dan. Kaj kmalu sva si izmenjala telefonski številki in vsak dan mi je pisal, ne le enkrat, ampak večkrat na dan (meni to ni nadležno, ampak prisrčno) in tudi na moja sporočila je odpisoval v najkrajšem možnem času.

Tega enostavno nisem bila vajena, saj takšnega fanta še nisem uspela spoznati (večina vedno nekaj ovinkari). Veliko oseb se namreč izmika konkretni komunikaciji in odgovarja z večurnimi ali večdnevnimi zamiki. Mislijo, da je to »hudo« in bodo na ta način partnerja povsem prevzeli, in sicer v smislu »da bo čisto nor/-a name«. Seveda nekaterim to dejansko tudi uspeva, a če imaš sam sebe rad in se zavedaš lastne vrednosti, enostavno ne dopustiš, da se nekdo igra s tvojimi čustvi. Svoje sreče in notranjega miru ne pogojuješ z osebo, ki bi bila tvoj potencialni partner. Sam sebi si dovolj in partner je lahko le pika na i.

Nekoč sem delala na nekem dogodku, na katerem je delalo tudi dekle, s katero sva nekoč delali skupno promocijo. Mimo so prišli trije fantje, tujci, in rekla je, kako ji je eden izmed njih všeč. Hotela je pristopiti do njega, saj je opazila, da jo gleda. Rekla sem ji, naj to stori, če čuti potrebo za tem. Malce je počakala, nato pa sem opazila, da je fant pristopil k njej. Kmalu mi je povedala, da sta si izmenjala telefonski številki in bila vidno navdušena, saj ji je pisal še isti dan. A že naslednji dan, ko sva zopet delali skupaj, je rekla, da ji omenjeni fant stalno piše (pa ne vsako minuto, šlo je za dopisovanje v meri normale, da ne bo pomote in ne boste mislili, da gre za nekoga, ki tečnari vsako minuto, saj obstajajo tudi takšni, ki človeku resnično ne dajo dihati in se nam zameri še preden bi lahko kaj bilo) in da ji to ni všeč, saj ima rajši, če je moški vsaj malce nedostopen. Zato se je odločila, da mu ne bo odpisala na vsako sporočilo. Človeka je namreč treba pustiti v negotovosti, sicer ni zanimivo, kajne?! Bolj cenimo stvari, ki so nam težje dostopne, ljudje imamo radi dramo v življenju. Potrebujemo dogajanje, kot v hollywooodskih filmih, sicer nam hitro postane dolgčas. Zakaj bi bili z nekom, ki nam namenja pozornost, čeprav si je hkrati želimo? Saj bi bilo vendarle PRELAHKO. A ravno zato si moramo priti na jasno, česa si želimo. Kdo smo mi kot osebe, ali lahko dajemo in prejemamo ljubezen v isti meri? Ali smo našli svojo srečo in notranji mir ter smo sposobni uživati sami s seboj, ceniti trenutke, biti hvaležni?

Tudi sama sem v najstniških letih, ko nisem imela pojma o tem, česa si želim oz. kdo sem, jemala prijaznega fanta, ki mi je pisal, kot samoumevnega. Konec koncev sem bila prepričana, da mora biti partner tisti, ki leta za mano, meni pa ni potrebno storiti ničesar, vse dokler se nisem močno opekla. Šele takrat sem lahko resnično cenila Milošev pristop, ko sva se spoznala. Pričakovala nisem ničesar, a z delom na sebi in najini zvezi se je razvila tudi ljubezen.

Raznorazne igrice, neodpisovanje na sporočila, neoglašanje na telefon, dogovarjanje za zmenek, na katerega se potem ne pojaviš ipd. so za moj okus, za nedorasle otroke, ki ne vedo, kaj hočejo od življenja in si v resnici partnerja niti ne želijo, ampak jim gre najbrž zgolj za polnjenje lastnega ega. Ne upajo se zazreti vase, saj vse te stvari izhajajo ali iz otroštva (npr. starši lahko otroku vsadijo prepričanje, da je strah za slabiče, zato se kasneje ne upajo navezati na določeno osebo oz. se ustrašijo bližine, tega, da bi se lahko iz videvanj razvilo kaj več) ali pa iz preteklih slabih izkušenj s partnerji. Ti ljudje se ne bojijo ljubezni. Ljubezen je lepa, ljubezen je v nas in povsod okrog nas, le uzreti jo je treba in ji dati priložnost, da se razcveti. Ljudje se bojimo razočaranj, vezanih na partnerske odnose. A življenje je pot, igra, ples v dežju, uživanje v soncu. Včasih mirna luka, včasih vihar. Takšno je. Polno. Strastno. Treba ga je živeti. Konec koncev je smisel vsega ljubezen, ki ji je treba dati priložnost. Ni se nam treba bati, treba se je odpreti in predati partnerju, saj je predaja ključ do vsega, do uspešne ljubezenske zveze. Pa četudi morda ne bo šlo vse po planu – dobili bomo izkušnjo, iz katere se bomo nekaj naučili in zaradi nje bomo lahko močnejša, boljša in zrelejša oseba, če si le dopustimo.

Pri svojih triindvajsetih letih sem imela jasen pogled na zgoraj opisane igrice. Mislila sem si: »Če se bo Miloš delal norca in ne bo odpisoval, zagotovo ne mislim letati za njim.« On je bil istega mnenja in kasneje mi je tudi sam priznal: »Če bi se ti na začetku zveze delala neki huda, bi ti samo rekel: »Adijo! Na živce mi grejo ženske, ki se delajo kao nedostopne in ne odpisujejo na sporočila oz. se ne javljajo na telefon.« Ampak to je zgolj njegovo oz. najino mnenje, ki izhaja iz najinega občtka lastne vrednosti in samozavesti (a tudi te včasih nisva imela, a ko sva se spoznala, sva delovala z isto energijo, zato se je lahko zveza tudi razvijala).

Jaz in Miloš torej zagovarjava dejstvo, da se karte čim prej položijo na mizo, da obe strani vesta, na čem sta in kaj lahko pričakujeta (ali se bo zveza v prihodnosti razvijala ali ne). Če sta si dva všeč, je vsakršno sprenevedanje povsem nepotrebno. Zato sem za konec članka prihranila še nasvet za vse pare, ki ne vedo na čem so, po možnosti se videvajo že nekaj mesecev, a še vedno niso »uradno« par: čim prej položite karte na mizo, da veste, na čem ste. Kdor vas ima rad, vas spoštuje in se ne boji resne zveze, bo pristal na resen odnos, tisti, ki pa nekaj ovinkari, se ne izjasni, ne preda in ne odpre – se bo resni zvezi najbrž ves čas izmikal). Zapomnite si: zaslužite si le najboljše. Cenite se in spoštujte se. Če se sami ne boste, vas tudi nihče drug ne bo. Za več nasvetov, kako v življenje priklicati pravega partnerja, pa kliknite na sledečo povezavo: http://www.sirena88.com/darilo/

Obilo ljubezni vam želim. 🙂