JE PARTNERSKA LJUBEZEN EDINA PRAVA LJUBEZEN?

Pred kratkim sem si na internetu ogledala oddajo Zvezdana, v kateri je bil gost hrvaški sociolog, kolumnist ter avtor številnih knjig (med drugim Šole življenje in Ljubeznoslovja), Bruno Šimleša. Všeč mi je bila njegova izjava, da četudi ne bi bil poročen, bi še vedno bil mnenja, da uživa bogato ljubezensko življenje.

Kako je to sploh možno – bi se morda  vprašal vsakdo izmed nas, saj navadno ljubezen avtomatsko povezujemo s partnerskimi odnosi. Ravno zato sem raziskala Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), in prvi od peti pomenov besede »ljubezen« se temu primerno glasi: močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola. A kot pravi hrvaški kolumnist, številni drugi pisci in avtorji duhovne literature, ter kar zagovarjam tudi sama, ljubezen do partnerja nikakor ni pogoj za srečo in notranji mir. Najpomembnejša je ljubezen do samega sebe: če sami sebe ne ljubimo, ne cenimo, spoštujemo dovolj, nas tudi drugi ne bodo! Partner pa nam pri vsem tem nastavi le ogledalo.

In kaj je g. Šimleša mislil s stavkom, da uživa bogato ljubezensko življenje? Če se navežem na SSKJ, ta ne izpostavlja ljubezni do samega sebe, pa čeprav je še kako zelo pomembna in vsak človek bi se je moral zavedati ter jo čutiti globoko v sebi. Če jo je nekje na poti izgubil, pa se je je potrebno priučiti. Ne glede na to, slovar vendarle omenja številne druge oblike ljubezni, kot so ljubezen do staršev, bratovska, materinska, otroška ljubezen (ljubezen otrok do staršev), seveda nikakor ni zanemarljiva niti ljubezen do glasbe, knjig, gledališča, narave, živali, poklica oz. dela, ki ga opravljamo, ljubezen do domovine, svobode, kot 5. pomen pa navaja tudi meni izredno pomemben dejavnik, in to so dobri, prijateljski odnosi.

Mislim, da je zdaj tudi malo bolj jasno mnenje hrvaškega avtorja, zakaj meni, da bi bogato ljubezensko življenje živel tudi brez svoje partnerice. Na tem mestu zato moram omeniti, da sem sama včasih – preden sem spoznala sedanjega partnerja – zmotno mislila, da je edina, najbolj vredna in češčena oblika ljubezni ravno tista do partnerja. Moje misli so v nekem trenutku večino časa okupirane s tem, kaj počne bivši partner, kje se nahaja, ali me vara ali ne, ali se bo kdaj spremenil ter na kakšen način ga lahko »ukrotim«. Nisem se poglabljala vase niti nisem pretirano cenila družine, prijateljev, lepih trenutkov v naravi, kinu, na morju … Vse sem jemala samoumevno in ogromno stvari sem se morala naučiti. Danes nič ne jemljem kot samoumevno. Naučila sem se, da je partner le odsev nas samih. V preteklosti sem imela ogromne težave s samopodobo. Mislila sem, da si ne zaslužim niti ne morem najti boljšega, mislila sem, da vsi moški varajo ter da so vsi moški isti (kot da bi poznala ves svet, a to sem trdila na podlagi dveh slabih izkušenj). Podzavest je bila močnejša od zavesti. V ogledalu sem celo videla izkrivljeno podobo same sebe, ves čas sem se počutila kot »majhna deklica«, vdana v usodo, ki čaka na princa na belem konju, da jo reši. Mislila sem, da sem obsojena na življenje »brez ljubezni« oz. pravega partnerja.

sonica-pink-1920x1200

Vse dokler nekega dne nisem imela dovolj! Dovolj svojih negativnih misli, ki so mi govorile, da nisem dovolj dobra, da ne morem najti boljšega, da ne bom nikoli srečna v ljubezni … Spoznala sem, da si zaslužim vse ali nič! In to spoznanje mi je spremenilo življenje na bolje. Takrat še nisem brala duhovnih knjig. Le iz slabe izkušnje sem se nekaj naučila ter pogledala nekaj motivacijskih videov na Youtubeu. Naučila sem se, da ne dopustim, da kdorkoli hodi po meni. Če se enkrat ponižaš, se ponižaš še stokrat in tisočkrat. Ugotovila sem, da si takšnega scenarija v svojem življenju več ne želim. Podzavestne negativne vzorce sem obrnila v pozitivne! Začela sem se več smejati, razmišljati bolj pozitivno ter ukvarjati s stvarmi, ki me resnično veselijo – takrat je bilo to manekenstvo. Ključnega pomena za človekov osebnostni razvoj se mi zdi ravno dejstvo, da počnemo stvari, ki nas veselijo, pa naj bomo za to plačani ali ne, a vsakdo od nas lahko tedensko nameni eno uro ali več za dejavnost, ki nas sprosti oz. veseli, pa najsi bo to sprehod ob morju, v gozdu, pitje čaja ob kaminu, sproščanje v savni, ustvarjanje, risanje, kopanje …

Ugotovila sem tudi, da samost ni isto kot osamljenost (o tem piše tudi Osho in s tem se popolnoma stirnjam). Včasih bi se velikokrat počutila osamljeno, če ob sebi ne bi imela partnerja. Osamljeno pa sem se počutila zato, ker se nisem ukvarjala sama s seboj. Nisem se poglabljala vase niti poskušala ugotoviti, kaj me resnično veseli. Danes pa samost – trenutke, ko sem sama doma in sem popolnoma pomirjena sama s seboj – izkoristim za to, da se poglobim vase, se sprostim, poslušam dobro glasbo ali pa v tišini premlevam teme, o katerih bi lahko pisala. Pisanje pa je pot in način, ki me osvobaja. Rada pišem in izlijem svoje misli na papir! Resda morda spra nisem imela poguma za to, a moram priznati, da mi je moj sedanji partner Miloš, dal ogromno zagona in elana za to, da moja strast ugleda luč dneva.

Seveda sem hvaležna za dobre odnose s starši, sorodniki, prijatelji, ki so resnično sami pozitivci in jih imam neskončno rada, a lagala bi tudi, če bi rekla, da partnerski odnos ni pomemben. Pomemben je, a le če se s partnerjem resnično dopolnjujeta in če partner vaši sreči oz. dobremu počutju v svoji koži doda le še piko na i. Le kdo si konec koncev ne želi nežnih dotikov, objemov, poljubov, ljubezni in strasti? A partnerski odnos ni samo to, je to in še več, o čemer sem pisala tudi v članku z naslovom Oh, ti (ne)popolni pari.

Partner nam torej nastavi ogledalo, sami pa moramo priti do tega, da odkrijemo ljubezen, srečo in notranji mir v samem sebi. Šele nato bomo po zakonu privlačnosti privlekli osebo, za katero si resnično želimo, da bi vstopila v naše življenje. Do takrat pa sem definitivno zagovornica tega, da je boljše biti sam ter srečen s samim seboj, kot pa z nekom samo zato, da lahko rečemo, da imamo partnerja. Tako sem razmišlajala, preden sva se spoznala z Milošem in za tem tudi stojim. Partnerstvo je lepo, a tudi polno preizkušenj, ki pa ju lahko prestaneta le dve močni, zreli in čustveno stabilni osebi.

Za konec bi še povedala, da sem izjemno hvaležna in vesela, da je Zvezdanina oddaja na voljo na internetu, saj televizije že nekaj časa ne gledam več (o tem bom pisala kdaj drugič, pripenjam pa posnetek oddaje, v kateri je bil gost Bruno Šimleša: http://4d.rtvslo.si/arhiv/zvezdana/174398796). Oddajo seveda toplo priporočam vsem, ki bi radi bolje spoznali same sebe, saj je izjemno kvalitetna, sam koncept oddaje je poučen, zanimiv in uporaben, saj razkriva tudi teme, ki so v naši družbi označene kot tabu. Zvezdana, hvala, ker si!  

In ja – tudi jaz smatram, da imam bogato ljubezensko življenje – delam, kar me veseli, ljubim svojo družino, trenutke, preživete v dobri družbi z meni dragimi prijatelji, ljubim sprehode v naravi, savnanje, kopanje v wellnessu ter trenutno predbožično decembrsko vzdušje! Uživajmo v trenutku in ne pozabimo biti hvaležni za vse, kar nas obdaja, saj nič ni samoumevno.

Vesel praznični december vam želim. 🙂