SILVERHAWKS GALA NIGHT – ZAKLJUČEK SEZONE 2016 TER OSEBNA IZPOVED

V soboto sem se s svojim fantom (Miloš Keković) udeležila slovesne prireditve ob zaključku sezone Silverhawks Gala Night. Razglasili so tudi številne nagrajence, od tistega, ki je najbolj predan klubu, do najboljšega igralca na defensive ter offensive  line-u. Razglašen je bil tudi rookie of the year (novinec leta), naziv je za las ušel mojemu fantu, in kot so rekli na sami prireditvi, je bila ta odločitev najtežja, saj so se »rookieji« v letošnji sezoni resnično izjemno dobro odrezali in rezultati po končani sezoni so bili izjemno tesni.

4377052

Ne glede na izid, iskreno čestitam oz. s fantom čestitava vsem zmagovalcem, saj so nazivi šli v prave roke, fantje pa resnično »dihajo s klubom oz. za klub«. A če bi obstajala nagrada za največjo vztrajnost in trmaglovost, kar se samega športa in treningov tiče, bi jo jaz definitivno podelila Milošu. Morda se sliši pristransko, a za vsemi uspehi kluba stoji mnogo požrtvovalnosti ter napornih treningov, neredke pa so tudi poškodbe (vseh, ne le njega in s tega vidika si zaslužijo priznanje čisto vsi!).

V letošnji sezoni si je Miloš poškodoval kar tri prste, a ljubezni in strasti do treningov to ni moglo ustaviti. O tem najbolj priča zgodba, ko si je na enem izmed treningov zlomil kazalec, a namesto da bi šel k zdravniku, je še več kot teden dni hodil na treninge z zlomljenim prstom! Trmoglavost – definitivno, a le on ve, koliko mu pomeni šport. Sama sicer ne zagovarjam tega početja, a od soigralcev je prejel naziv »ludi Crnogorac«, saj ga nič ne ustavi, medtem ko  bi večina najbrž nemudoma šla na enomesečni počitek, se on ni predajal. Po dveh tednih je nato ponovno pridno hodil na treninge in tekme. Po dežju, snegu, vetru, v vseh vremenskih razmerah, tudi v največjem mrazu, ko se sama recimo ne bi premaknila niti do trgovine, kaj šele kam drugam, je hodil s kolesom (poudarek!) v fitnes in na treninge ameriškega nogometa. To bi bilo treba posneti, saj tega resnično nikjer nisem videla in v tem pogledu nisem niti najmanj pristranska. Le jaz, on in fantje iz kluba vedo, koliko odrekanja in požrtvovalnosti je potrebno za ta vrhunski šport.

Neizmerna želja in ljubezen do športa je torej tista, ki Miloša ženejo naprej, v vsem tem pa tiči tudi globlji razlog, ki bi ga rada delila z vami: in sicer, ko starši mislijo in vedo, kaj je najboljše za njihove otroke, ob tem pa zanikajo talent in resnične spretnosti svojih otrok (ne vsi, se razume, vsa čast izjemam). Miloš je namreč že od malega treniral košarko, toliko je bil nor nanjo, da je dobesedno spal s košarkarsko žogo, tapkal jo je ves čas na poti do šole oz. kamorkoli je šel s starši na obisk. Namesto da bi starši opazili in spodbujali njegovo željo, so mu ves čas prigovarjali, da mora končati faks, da dobi varno zaposlitev (kaj je danes sploh varna zaposlitev) in da bo »gospodin čovjek«, saj je to tisto, kar šteje. Ker prvo leto po selitvi v Slovenijo zaradi težav z jezikom ni opravil nobenega izpita na Fakulteti za računalništvo in informatiko, je pridige o varnem življenju in o tem, kako se od košarke ne da živeti (Kobe Bryantu gre pa res slabo v življenju :)), poslušal vsak dan, tri ure na dan. Poslušal je argumente, kot so: »Nisi talent, nisi eden v milijon.« Morda res ne, a ne pozabimo, da niso vsi Michael Jordani, Kobe Bryanti ipd., pa vseeno igrajo v kakšnem klubu in so tudi plačani za to! Miloš se je vdal pritiskom svojih staršev in se posvetil faksu. Opustil je košarko in hodil le še v fitnes, kjer sva se leta 2012 tudi spoznala. Že takrat mu vizualno niti v sanjah ne bi pripisala, da študira informatiko, saj mi nekako ni sodil v to okolje (pa programerjem vsa čast!). Pri 198 centimetrih ter 111 kilogramih čiste mišične mase definitivno najbrž ni ravno »rojen za programerja«, čeprav ga računalništvo veseli, a kot pravi ni »geek« in ne more konstantno sedeti za računalnikom. Obožuje gibanje, adrenalin in tekme. A takrat je bil popolnoma podrejen volji staršev, čeprav je imel le dvajset let. Vprašala sem ga, zakaj ne bi vseeno spet treniral košarke, a takrat je toliko »pograbil« mišljenje staršev, da je dobesedno ponavljal vse, kar so mu rekli o njem in o košarki – da je treba končati faks, se zaposliti, da se od športa ne da živeti in da je zanjo že prestar! Hotela sem mu pojasniti, da so omejitve le v njegovi glavi, a ni imel posluha za to. Tudi prav.

Lansko leto pa sva šla živet »na svoje« in na nek način sva se popolnoma osvobodila vpliva staršev – da ne bo pomote, podoben koncept o varni zaposlitvi imajo tudi moji starši – ne zameriva jim, imava jih rada, zavedava se tudi tega, da imajo oni radi naju in nama želijo le najboljše ter da z njimi upravlja strah za najino prihodnost; a to, kar si oni predstavljajo, da je za naju najboljše, ne pomeni, da tudi resnično je najboljše, saj imava svoje želje, sanje, strasti in potrebe. V želji, da bi naju starši »zaščitili pred negotovo prihodnostjo«, pa kdaj pa kdaj pride tudi do nesoglasij. Pa vendarle sva si izbrala svojo pot in ji neustrašno slediva.

Miloš se je tako že lani poleti odločil, da bo začel igrati ameriški nogomet. Leta menda v tem športu niso omejitev, in že septembra je začel igrati za najboljši klub ameriškega nogometa v Sloveniji, Ljubljana Silverhawks. Najprej v drugi ligi, potem pa je napredoval v prvo ligo (njegova pozicija je defensive line). Sledili so vsakodnevni treningi v fitnesu in na prostem, kot že omenjeno, v vseh vremenskih razmerah.

Ko je to povedal ožjim sorodnikom, so se mu najprej smejali (v smislu, da je zdaj že prepozno itd.). Ko so videli, da misli resno in da stvar postaja resna, so si sem ter tja ogledali kakšno tekmo, a brez komentarjev: »Zakaj v klubu niste plačani?«, ni šlo. Res je – fantje ne dobivajo nobenega plačila, saj veste – ne glede na uspehe, medijsko pozornost ipd., se brez močnih sponzorjev od športa ne da živeti. A fantje imajo ogromno srce in dušo, dihajo za ta šport in ekipo in temu primerni so tudi rezultati tekem. Za njimi ostanejo lepi spomini, nove izkušnje ter športni duh, ki jih ne more zamenjati nič na svetu in le oni vedo, kaj to resnično pomeni. Seveda bi bilo super, če bi bili za svoj trud in uspehe, ki jih prinesejo naši mali deželi, tudi plačani, a dokler ljudje (gledalci ter sponzorji), ne pokažejo želje in večjega interesa za ta šport, bo to (žal) težko izvedljivo.

To pa včasih privede do drugih zapletov. S tem, ko sva s fantom začela živeti na svojem, sva morala kot študenta tudi več delati, priložnostna študentska dela več niso prišla v poštev. Miloš je lansko leto pozimi kot študent najprej delal v podjetju Ličer Solutions od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.00. Pri »rednih« študentskih delih je žal tako, da če hočeš obdržati službo, dvakrat tedensko (med delom) ne moreš hoditi na predavanja in vaje, saj se bo vedno našel kakšen študent, ki zgolj »vleče status« in bo takšno delo opravljal brez težav. Zaradi neobiskovanj vaj in predavanj (ki jih je mimogrede obiskoval že leto prej), Milošu profesor letošnje leto ni dovolil na izpit, pomagal pa ni niti apel na dekana. Ni jih zanimalo, da bi v podjetju najbrž dobil odpoved, položnice pa je nekako treba plačati. V naslednjem semestru se je nato odločil, da naredi še zadnja dva izpita na fakulteti. Tako je pridno obiskoval vaje in predavanja, a izpita spet ni naredil. Ne zaradi pomanjkanja znanja, saj sta to edina dva izpita, ki mu še manjakata do diplome, a nekateri profesorji iščejo prej neznanje kot znanje. Pri meni je bilo podobno in faks se nama je zameril do te mere, da sva ga trenutno popolnoma opustila (zato od vsepovsod poslušava nasvete, naj faks vendarle končava, ker, če nič drugega, bova imela »ta papir v rokah«). Trenutno opravljava vsak svoj poklic in ob tem delava tudi stvari, ki jih najbolj ljubiva – on se ukvarja s tekmovalnim športom, jaz pa s pisanjem. In to je tisto, kar šteje.

Vsak je torej rojen za nekaj! In ne –  nismo vsi rojeni za to, da bomo akademsko izobraženi, nismo vsi rojeni piloti, menagerji, pravniki, programerji, pisci, pevci … Vsak je rojen za nekaj, vsak ima svoj talent, svojo moč v sebi, ki jo lahko poišče, ali pa tudi ne. In da ne bo pomote – za naše neuspehe niso krivi starši, šolski sistem, delodajalci, država ali kdo drug – vse je odvisno od nas samih! A življenje nam da možnost, da poiščemo moč v sebi. Pri odnosu starši – otroci je problem le, da v najstniških letih nimajo vsi toliko poguma, da odidejo stran in zaživijo samostojno življenje. Zato apeliram na starše – prepoznajte talente svojih otrok in jih podprite! Verjemite, lažje jim bo, in morda na poti do cilja ne bodo tako zmedeni, kot sva bila midva s fantom. Pokažite vašim otrokom, da je možno – vse je možno v tem čudovitem svetu. Tudi če otrok pade – pa kaj, naučite ga, da se pobere in da se iz padcev nekaj nauči! Ni potrebno igrati le varno – ne nazadnje, kaj v današnjem svetu sploh je varno? In več izkušenj ko bo otrok imel, modrejši in zrelejši tudi bo! Ne vem, kam naju bo najina pot pripeljala, a trudiva se po najboljših močeh in nenehno se izboljšujeva in učiva.

Torej: lanska sezona ameriškega nogometa je bila razburljiva, polna dogodivščin, vzponov in padcev. Sokoli so dobili priložnost, da se izkažejo v ligi AFL (avstrijska liga ameriškega nogometa, v kateri igrajo le najboljši klubi v Evropi), in kljub temu, da na začetku nihče ni verjel vanje in da jim na tekmah ni šlo ravno najbolje, jim je uspelo in na lestvici najboljših klubov v Evropi so se povzpeli zelo visoko (trenutno pa so 11. Izmed 160 najboljših klubov v Evropi! Če to za našo malo Slovenijo ni uspeh, potem res ne vem).

Na tem mestu se zato strinjam s tem, da bi o tem športu bilo potrebno izobraziti več ljudi, saj je izjemno zanimiv ter poln akcije. Če povem po resnici, sama nisem imela najmanjšega pojma o tem športu. Ko sem ga gledala prvič, se mi je zdel grozno dolgočasen, saj nisem razumela pravil igre, čeprav se je Miloš trudil, da mi jih razloži. Šele drugič ali tretjič, mi je postala igra bolj jasna in zanimiva in zdaj lahko celo razumem navdušenje Američanov nad tem športom. Najbolj pa sta mi ostali v spominu dve tekmi, a z isto ekipo, Mödling Rangersi. Prenos prve tekme, ki so jo igrali v Avstriji, sem gledala preko interneta. Trajala je tri ure in bila je tako zelo zelo napeta. Naši fantje so na koncu izgubili le za eno točko. A junija je sledilo maščevanje Sokolov v celjski Areni. Tekmo sem si ogledala s staršema in bila je tako zelo napeta, da je celo njima bila všeč, čeprav sta ta šport gledala prvič. Na začetku tekme so tako Silverhawksi krepko izgubljali, a na koncu so v zadnji sekundi zmagali za eno točko! Kakšen preobrat in kakšno veselje je sledilo med igralci, trenerji in navijači kluba. Celo jaz sem močno navijala in skakala na tribuni kot majhen otrok! Ta tekma mi bo za vedno ostala v spominu, saj je bil razplet popolnoma filmski!

Kljub slabim začetkom in nezaupanju ljudi v Silverhawkse, so se v ligi AFL na koncu odrezali več kot odlično. Ti fantje imajo namreč nekaj, kar imajo le redki ljudje in klubi in temu se reče srčnost, saj živijo in dihajo za ta šport in ekipo ter so prava bratovščina! Za svoje uspehe niso plačani, in ravno v tem je morda čar, ki me spominja na zgodbe iz hollywoodskih filmov – fantje igrajo do onemoglosti, zadnjih atomov moči, na tekmah, kjer je pomembna vsaka sekunda boja se borijo kot gladiatorji in Sloveniji prinašajo zmage v tem, žal še ne tako poularnem športu v naši deželi, a srčno upam (in nisem edina!), da se to v kratkem spremeni, saj si fantje resnično zaslužijo biti tudi plačani za svoje vrhunske dosežke! Zato apeliram na vse sponzorje, da podprete to izjemno ekipo, te uspehe, sanje, srčnost, borbo in neustrašnost na terenu! Mislim, da si takšna ekipa resnično zasluži imeti tudi dobre sponzorje, ki jim bodo pomagali na njihovi nadaljnji poti. Ne nazadnje jih bo v prihajajoči sezoni lige AFL 2017 treniral Bob Palcic, trener slovenskih korenin, ki ima več kot 40 let izkušenj v univerzitetni ligi NCAA in profesionalni ligi NFL (če to ni za vsako pohvalo, mislim, da je zdaj res že čas, da se stvari končno premaknejo in da širše množice spoznajo ta izjemen, bojevit in napet šport).

Kar se samega dogodka Silverhawks Gala Night tiče, pa vsa čast organizatorjem, za vrhunsko izpeljano zaključno prireditev na Gospodarskem razstavišču. Lepo pa je bilo videti tudi tebe, bivša sošolka – Irena Joveva – na odru kot povezovalko prireditve. Samozavestna, odločna, karizmatična, simpatična – in še vedno tako super in preprosta kot včasih. Lepo je bilo poklepetati s teboj in hvala za odobritev, da objavim tvoje fotografije v svojem prispevku. Veliko uspehov še naprej ti želim! 🙂

Uspešno sezono 2017 ter čim manj poškodb želim tudi vsem fantom iz kluba Silverhawks. Srečno Sokoli. 🙂

P.S. Nagrada za najbolj trmasto-vztrajnega športnika pa gre še vedno mojemu fantu Milošu. Ljubezen je pač ljubezen. 🙂 

Vesela bom tudi klika LIKE na povezavo in DELITVE OBJAVE, morda se koga dotakne zgodba fanta iz ekipe Silverhawksov. 🙂

Še nekaj foto utrinkov (edino z Milošem se nisva uspela slikati, pa kdaj drugič):

Povezovalka prireditve Silverhawks Gala Night, Irena Joveva

Povezovalka prireditve Silverhawks Gala Night, Irena Joveva

 

Z leve proti desni: jaz, Barbara Imeperl, tekmovalka v resničnostnem šovu Kmetija in radijska voditeljica ter Mikica Stojanovič, lastnica Agencije 22

Z leve proti desni: jaz, Barbara Imeperl, tekmovalka v resničnostnem šovu Kmetija in radijska voditeljica ter Mikica Stojanovič, lastnica Agencije 22

 

Na aterpartyju s sestrično

Na aterpartyju s sestrično

 

Promocija Silverhawksov v središču Ljubljane meseca marca - jaz, moj fant ter njegova sestra

Promocija Silverhawksov v središču Ljubljane meseca marca – jaz, moj fant ter njegova sestra