TI TUROBNI DNEVI …

Že nekaj časa razmišljam o tem, da dolgo nisem napisala nobenega članka. Dnevi kar bežijo mimo mene, a pomembno je, da so ti dnevi vendarle ustvarjalni. Resda pa mi v teh turobnih in sivih dneh najbolj prija dolgo – zimsko spanje, ki mi omogoča, da se zaloge moje energije obnovijo. Nato čas posvečam službi, ki jo opravljam v popoldanskem času – to mi zelo ustreza, saj nikakor nisem jutranji tip človeka. Definitivno sem bolj zbrana, ko se naspim, kot pa takrat, ko me budilka zbudi iz najslajšega spanca (npr. že ob sedmih zjutraj) – zame to ni naravno zbujanje, ampak zbujanje na silo. Vedno sem se zjutraj le stežka vstajala, v osnovni in srednji šoli sem vsakič spala popoldne, da sem se lahko kasneje učila oz. delala karkoli. Zato nikoli nisem mogla razumeti delovnega časa od 8.00 do 16.00. Tega me je bilo vedno groza. Nič čudnega, da potem večina ljudi pije kave, energijske pijače in bog ve, kaj še vse zraven, da ostanejo budni in fokusirani na delovnem mestu.

Sama sem mnenja, da bi moral človek delati takrat, ko je najbolj zbran in efektiven. Nekateri so tako bolj jutranji tip človeka, drugi »vmesni«, tretji popopldanski ali večernji tip. Sama spadam v zadnji tip – od nekdaj sem najbolj efektivna popoldne in pozno zvečer. Popoldne delam v službi, ki sem jo pričela opravljati meseca novembra in mi je resnično všeč, saj združuje vse, kar rada delam – prodajo in stik z ljudmi, tako da mi nikoli ni dolgčas. Poleg tega pa mi omogoča veliko prostega časa, ki ga izkoriščam za pisanje in izobraževanje. To se mi zdi resnično odlično. Švedi so že spoznali, da je človek na delovnem mestu najbolj učinkovit šest ur in upam, da bomo temu zgledu sčasoma sledili tudi Slovenci. Če bi delodajalci vsakega posameznika na razgovoru za službo tudi vprašali, kdaj bi bil na delovnem mestu najbolj učinkovit, pa bi bilo sploh vrhunsko! Mislim, da bi na dolgi rok imeli od tega korist vsi – tako zaposleni (imeli bi več časa za družino, stvari, ki jih ljubimo, stres bi se zmanjšal ipd. – iz lastnih izkušenj govorim, da bi bili bolj srečni zaposleni) kot delodajalci (produktiven delavec, ki se izobražuje lahko na dolgi rok podjetju prinese več dobička).

Vesela sem, da se lahko vsak dan naspim in živim življenjski bioritem, ki mi ustreza. Turobnim in sivim dnevom ne dovolim, da bi name negativno vplivali. Vsako jutro ali zvečer se zahvalim za vse dobre stvari v mojem življenju – pa tudi tiste malo manj dobre, saj se iz njih človek največ nauči. Zastavljam si nove cilje, razmišljam pozitivno in s tem dvigam svojo vibracijo – to se resnično splača, glede na to, da je naše življenje takšno, kakršne so večino časa naše misli. Sicer pa že komaj čakam bolj sončne dni, ko imam veliko več energije in se rajši kot zdaj, ko je zunaj hladno, zadržujem v naravi. Zima resnično ni moj letni čas, najrajši sem doma, v službi ali  fitnesu.  Vesela sem, da se s partnerjem ogromno pogovarjava, ko pa sem sama, pa svoj čas najraje izkoristim za pisanje.

V zadnjem mesecu oz. dveh je bilo člankov na moji spletni strani resda bolj malo, a le zato, ker sem se posvečala pisanju knjige in jo – DOKONČALA! Juhu! Trenutno jo le še pregledujem in dopolnjujem, v kratkem pa jo pošljem tudi svoji mentorici  Petri Škarja, da jo pregleda in mi sporoči svojo »oceno«. In ja – mislim, da sem izbrala tudi naslov, ki bo V iskanju ljubezni. Kako se vam zdi? Vesela bom vašega komentarja spodaj in morda tudi zapisa o tem, kaj za vas pomeni ljubezen. Resnično bom vesela vsakršnega feedbacka! Manjka še podnaslov, ki pa ga objavim naknadno. Če se ne bom znala odločiti, vas bom prosila za majhno pomoč pri izbiri. 🙂

Naslovlj

O čem bo torej govorila moja knjiga? Sprva sem želela govoriti izključno o partnerstvu med mano in sedanjim partnerjem, s katerim sva skupaj skoraj pet let. Partnersko zvezo bi opisala realno, takšno, kakršna je in dala konkretne napotke k razreševanju konfliktov, k vzpostavitvi zaupanja ipd.  Ne vem, kako zanimivo bi bilo to za vas, saj vsak človek mora ogromno delati na sebi, če želi imeti uspešen partnerski odnos. V zvezo morata oba partnerja vložiti ogromno truda, ogromno se je treba pogovarjati, sicer bo misija neuspešna. Če se le eden umakne in zapre vase, je zveza navadno obsojena na propad. Rešiti se jo da le, če bosta drug do drugega povsem iskrena. Opažam pa, da je večina ljudi v partnerstvu zelo neiskrenih. Od tod torej prihaja do prevar, zapiranja vase, konfliktov ipd. Konflikt je sicer normalna stvar, rešita pa ga lahko le dve čustveno zreli osebi.

Ta tema se mi zdi vsekakor zanimiva, a mi je mentorica svetovala, naj morda le zberem pogum in v svoji knjigi razkrijem svojo temnejšo plat zgodbe. Ne – nisem že od nekdaj imela srečnega partnerstva oz. partnerstva, ki me izpolnjuje. Nisem bila od nekdaj v miru sama s seboj, hvaležna, pozitivna, vesela, samozavestna. Bila  sem labilna, neodločna, površinska, zamerljiva, jezna, nezadovoljna sama s seboj, nepremišljena, na trenutke maščevalna ter nepripravljena na soočenje s problemi, saj sem pred pomembnimi prelomnicami navadno vedno stisnila rep med noge. Kdo bi rekel, da sem bila vse to, saj sem o sebi vedno imela le najboljše mnenje – šele, ko sem začela pisati knjigo in jo dokončno napisala, sem se zavedla pomanjkljivosti, ki sem jih imela. Zato se mi zdi še kako dobra ideja, da dogodke in čustva izlijemo na papir – tako dobimo točno sliko in vpogled v to, kdo v resnici smo. Če z našo trenutno podobo nismo zadovoljni, imamo vedno moč, da to spremenimo.

Svoja spoznanja o sebi in partnerski ljubezni sem strnila v e-knjigico 12 nasvetov, kako v svoje življenje priklicati pravega partnerja. V iskanju ljubezni bi bila zato neke vrste nadaljevanje e-knjige oz. bolje rečeno poglobljeno raziskovanje oz. moje iskreno pričevanje o tem, kaj me je privedlo do razmisleka o tem, kaj je ljubezen in kaj partnerska zveza pravzaprav pomeni. Ne nazadnje vse »težave«, ki jih imamo, izvirajo iz naše neljubezni do samih sebe. Ko se končno vzljubimo, spoznamo, kdo smo v resnici in sprejmemo takšne, kot smo (seveda se vedno lahko izboljšujemo), se začnejo dogajati čuda! Vesolje nam da tisto, kar si po našem mnenju zaslužimo in kar nam je namenjeno, da se iz danih situacij kar se da veliko naučimo.

V iskanju ljubezni bom torej prehodila pot od »nesrečne ljubezni«, fizičnega in psihičnega nasilja s strani bivšega partnerja, občutka manjvrednosti, jeze, iskanja krivcev za svojo »nesrečo« do spoznanja o ljubezni, ki je pravzaprav ves čas bila že prisotna v meni, medtem ko sem jo ves čas iskala zunaj sebe. Ko sem sprejela in vzljubila sebe, me je kot takšno lahko vzljubil tudi moj sedanji partner.

»In zakaj mi je treba govoriti o moji preteklosti?« se včasih vprašam. »Ali ne bi morala preteklost ostati preteklost, zakaj pogrevati dogodke izpred let?« Na preteklost namreč nisem vezana, odpustila sem sebi in ljudem, zaradi katerih sem se nekoč čutila prizadeto. Nikomur ne želim slabega, saj sem se iz dogodkov, ki so se mi zgodili, ogromno naučila. Predvsem sem se zavedla lastne vrednosti. A ko gledam in poslušam pare, ljudi, ki mi govorijo, pišejo na maile – me zadane. Koliko ljudi namreč trpi v partnerskih zvezah in ne znajo ven! Vrtijo se v začaranem krogu laži in prevar, kot sem se vrtela jaz. Kljub temu, da nekateri ogromno delajo na sebi, pa še vedno ne vidijo izhoda. In to je to – zato sem se odločila, da izdam knjigo V iskanju ljubezni, da jo poiščete tudi vi. Mogoče vam moja izkušnja da inspiracijo za vzlet in polet v boljši, lepši svet. Morda v vas prebudi že dolgo spečo ljubezen do samih sebe. Morda vam da še zadnje odogovore na to, kaj partnerstvo v resnici pomeni in da se sreča najprej nahaja znotraj nas samih.