ALI PRAVI PARTNER RES OBSTAJA?

Ljubezen – večna tema, želja in hrepenenje večine, če ne vseh ljudi na tem svetu. Ljubezen – tako širok in vseobsegajoč pojem, ki pa ga največkrat koncentriramo le na eno – pravi partnerski odnos oz. na pravega ali idealnega partnerja. In kaj pravi oz. idealen partner sploh je?

Pravi partner vsakomur predstavlja nekaj drugega. Izbiramo ga glede na neke svoje določene kriterije in vrednote, ki jih posedujemo in h katerim težimo. Vsak izmed nas ima nek tip osebe, ki mu je všeč, velikokrat si celo izbiramo partnerje s podobnim videzom oz. podobnimi psihičnimi in socialnimi lastnostmi (razen v primeru, če si partner izbere nas in ne mi njega ali pa, če spremenimo izbor kriterijev in vrednot, na osnovi katerih izbiramo partnerja). (Povzeto po: Milivojević 2009: 62-63)

Predstava o pravem partnerju tako kot o pravi ljubezni torej za vsakogar pomeni nekaj drugega. Večina ljudi med drugim sanja o pravem partnerju zato, ker v njem vidi svojega rešitelja. Menijo, da se bodo izboljšali kot oseba (»Ko bom našla pravega, bom bolj srečna, pozitivna, motivirana …) in da bodo v partnerstvu zadovojene vse njihove želje in potrebe. Pravi partner naj bi v nas namreč izzval le lepe, prijetne občutke veselja, zadovoljstva, sreče, notranjega miru. Mislimo, da bodo z njim kar naenkrat izginili vsi naši problemi, vse bo rožnato in v našem življenju bosta tekla med in mleko.

A žal ni čisto tako. Pravi partner ni tisti, ki nas bo odrešil. Ni nekdo, ki bi zamahnil s čarobno palčko in ob katerem bi vse naše dosedanje težave izginile. Res je – lahko nam je v veliko oporo, a le, če smo že pred tem lahko v oporo tudi sami sebi. Če smo že prej mi sami tisti, ki se zdravo ljubimo in uživamo v svoji biti. Potem je »pravi partner« le pika na i našemu ravnanju s samim seboj.

Sama močno verjamem v zakon privlačnosti, saj je bila vsaka zveza v mojem življenju rezultat mojega takratnjega razmišljanja in pričakovanj, ki sem jih imela. Verjamem, da sem v prejšnjih zvezah veliko trpela, ker se nisem imela dovolj rada. Na prvo žogo sem samo sebe vedno opisovala kot dobro, pridno, pošteno dekle, ki ne ve, zakaj se ji v življenju dogajajo krivice. Šele ko sem začela pisati knjigo in podrobneje opisovati dogodke izpred let, sem se zavedla, da sem bila večino časa razrvana, nesamozavestna, labilna, ljubosumna, nepripravljena, da se soočim s težavami, z mano sta upravljala občutka strahu in sramu (ravno zato se mi pisanje zdi odličen način za to, da bolje spoznamo sami sebe). Ker po zakonu privlačnosti enako privlači enako, je bila temu primerna moja realnost. Partner je le potrjeval to, kar sem bila sama – torej oseba, ki se ni bila zmožna postaviti sama zase. Šele ko sem osebnostno zrasla do te mere, da sem spoznala, da partner ni tisti, ki me bo osrečil, sem lahko zapustila »škodljivo« razmerje.

Najpomembnejši kriterij, ki sem ga upoštevala pri izbiri partnerja je bil vedno zgolj in samo videz. Tri lastnosti, ki so igrale vlogo pri izbiri partnerja, so bile : lep, temnolasec, športne postave. Ker sem bila kasneje nad temi kriteriji (oz. osebami, ki so izpolnjevale te lastnosti) razočarana, sem v nekem trenutku sama pri sebi rekla: »Saj ni pomembno, ali je lep, pomembno je, da je prijazen.« Takšnega sem v svoje življenje tudi privlekla – vsaj na začetku je bilo videti tako. A kaj kmalu sem ugotovila, da se ogromno kregava in da sva si zelo različna. Konec koncev je moje nezadovoljstvo izhajalo tudi iz tega, ker sem spustila svoje kriterije. Seveda sva se razšla, a naučila sem se, da od svojih kriterijev ne bom odstopala. Odločila sem se, da bom uživala življenje, kot sem takrat najbolje znala. Začela sem delati stvari, ki jih ljubim – takrat je bilo to manekenstvo, danes pa pisanje. Odločila sem se, da bom rajši samska, kot pa z nekom le zato, da lahko rečem, da imam fanta. Hkrati pa sem bila končno dovolj samozavestna, da sem lahko pred ogledalom iskreno izgovarjala besede: »Zaslužim si točno takega fanta, kot sem sama.« Takrat sem namreč v sebi res čutila, da sem ljubezen, da jo lahko dam in da si jo zaslužim nazaj v isti meri. Uskladila sem svojo podzavest, zavest in čustva in vesolje je spregovorilo. V svoje življenje sem pritegnila fanta, s katerim sva skupaj skoraj pet let.

e76545eb6240efed9050705c53acf2e4

Vprašanje pa je, ali je moj partner tudi tisti pravi. Seveda je. In ne samo to, v določenem trenutku in ne glede na to, s kom se v zvezi trenutno nahajamo, je odgovor sledeč: »Prav vsak partner, ki je trenutno ob nas, je pravi partner. Termina »pravi« ali »napačni partner« v resnici sploh ne obstajata, gre zgolj za našo lastno interpretacijo njih kot takšnih.« Vedno obstaja primeren partner za nas in ta termin se mi zdi boljši od pravega ali idealnega, ki sta plod naše domišljije in pravljičnega pričakovanja o tem, da nas bo nekdo rešil iz sivine negativnih misli ali vzorcev.

Moramo se zavedati, da je prav vsaka zveza priložnost za naš osebnostni razvoj. Pomembno je le, da se iz izkušenj, ki nas doletijo, nekaj naučimo, sicer bomo ves čas ponavljali stare, destruktivne vzorce in se na ta način vrteli v začaranem krogu, misleč, da nas bo pravi partner odrešil. V resnici pa je potrebno le, da se imamo zdravo radi, da delamo na sebi, da si znamo vzeti čas zase in za ljudi, ki so nam dragoceni, da delamo stvari, ki jih imamo radi, da znamo biti v miru sami s seboj in da se nenehno učimo.

Prav partnerstvo je tisto področje človekovega življenja, kjer se lahko najbolj intenzivno učimo in rastemo kot oseba. A za to sta potrebni dve čustveno zreli osebi, ki gledata »v isto smer, ne le drug v drugega,« kot pravi hrvaška avtorica in motivacijska govornica Ana Bučević. Temu primerno govori o sorodnih dušah in življenjskem partnerju. Življenjski partner je prej omenjeni, sorodna duša pa je navadno tip partnerja, s katerim je zveza intenzivna, a največkrat kratkotrajna. Torej, eno je, da partnerja privlečemo v svoje življenje, spet drugo pa, da ga obdržimo, da zveza raste in da se razvija.

Za zdravo zvezo je potrebno veliko truda. Potrebni so zaupanje, iskrenost, ciljna usmerjenost, sočutje, spodbujanje, kompromisi itn. Največja laž, ki si jo človek lahko zamisli o partnerski zvezi je ta, da se s partnerjem ne bosta nikoli skregala. Dve osebi nista nikoli enaki. Ko pride do konflikta je pomembno le, da se znata o tem pravočasno pogovoriti o tem, kaj vaju je zmotilo, katere so tiste stvari, zaradi katerih ste morda jezni, nezaupljivi. Čustveno zrelima osebama to ne bo predstavljalo problema. Drugo so osebe, ki se zapirajo vase, ki so nagnjene k vpitju, fizičnemu ali celo psihičnemu nasilju. To nikakor ni dobra popotnica za zdravo zvezo, zato je dobro, da se obrnemo nazaj v otroštvo ali v prejšnje zveze in ugotovimo, kateri dogodki so bili tisti, ki so nas privedli do takšnega ali drugačnega reagiranja na neprijetne situacije. Vedno obstaja razlog, pomembno je le, ali smo se pripravljeni soočiti s svojo preteklostjo, odpustiti, ponovno zaupati – skratka delati na sebi in na odnosu. Če se sami ne spremenimo, bomo svoje stiske in obrambne mehanizme prenašali v vsako novo zvezo. Zato je potrebno vse reševati sproti, tukaj in zdaj in iskati vzrok našemu obnašanju bodisi do sebe bodisi do partnerja.

Na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj sem napisala e-knjigo 12 nasvetov, kako v svoje življenje priklicati pravega partnerja, ki jo dobite na naslednji povezavi: www.sirena88.com/darilo/. Ne obstaja točen recept, po katerem bomo v življenje pritegnili primernega partnerja, je pa veliko odvisno od tega, s kakšno energijo delujemo v tem trenutku, saj bomo temu primerno ustvarili pravega partnerja (če smo nesamozavestni, nam bo ta to potrjeval ipd.). Ni potrebno biti polpoln, da bi v svoje življenje pritegnili partnerja, pomembno pa je, da se zdravo ljubimo, dobro počutimo, pozitivno razmišljamo in delujemo v pozitivni energiji, zadovoljni sami s seboj. Moramo točno definirati, kaj točno si predstavljamo kot pravo ljubezen, pravega partnerja in pravi odnos – najpomembneje pa je, kako vidimo sami sebe in kako s samim seboj ravnamo. Ne iščimo rešiteljev v zunanjem svetu, najprej se sami rešimo okov, ki nas zadržujejo v temi. Pravi partner obstaja, če smo najprej sami taki in partnerstvo bo na dolgi rok mogoče, če bodo naše kvalitete presegale zanemarljive napake oz. slabe lastnosti (ki pa jih lahko z delom na sebi vedno presežemo). Ne iščimo ideala, ker ta ne obstaja, sprejmimo se z vsemi popolnostmi in nepopolnostmi vred in kot take nas bodo sprejemali tudi drugi.