V SLOVENIJI BIVA ŽE ŠEST LET, URADNO PA SE PRIZNA LE ENO

 bivanje

Z mojim možem, Milošem, sva se spoznala v fitnesu Sokol v Tivoliju pred skoraj petimi leti. Pri izhodu me je ustavil z besedami: »Oprosti, a si ti tud s Filozofske fakultete?«

Najprej sem bila malo zbegana, češ, kako to ve, ko pa me prvič vidi, a ker mi je bil simpatičen in je z lepimi besedami pristopil do mene, sem mu odgovorila pritrdilno. Glede na njegovo vprašanje sem nato seveda mislila, da je tudi on s filofaxa oz. glede na njegovo polomljeno slovenščino sem pomislila, da je študent na izmenjavi. Seveda je takoj razblinil moje dvome in mi povedal, da je v Slovenijo prišel študirat računalništvo in informatiko. Ne na lastno pest, temveč zato, ker je njegov oče prišel na funkcijo vojaškega atašeja na črnogorski ambasadi.

Da se ne bi mučil s slovenščino, sem mu predlagala, da preklopiva na srbski jezik. V kratkem sva se zmenila za pijačo in tu se je začela najina zgodba. Eden prvih korakov pa je med drugim bil, da ga strpno pripravim na izpit iz slovenščine na srednji ravni, ki ga je kaj kmalu tudi uspešno opravil, za kar mi je še danes hvaležen (prvič pri preverjanju namreč ni bil uspešen). Danes slovensko odlično razume in tudi govori.

In sicer – kaj je smisel tega, zakaj vse to sploh govorim in zakaj omenjam tudi slovenščino?

Kot sem rekla, sva z Milošem skupaj že skoraj 5 let, s tem da je on v Slovenijo prišel živet avgusta 2011. Do leta 2015 je imel diplomatski status, kasneje pa je v Sloveniji lahko začasno prebival kot študent. Lanskega septembra pa se je zgodilo naslednje: ker na žalost ni opravil zadnjih dveh izpitov na fakulteti, je ostal brez statusa študenta. Do aprila 2015 pa tudi midva nisva živela skupaj, temveč sem bila jaz malo pri njemu v Ljubljani, on pa malo pri meni v Radovljici. Lahko bi rekla, da sva pridno študirala in delala preko študentskega servisa. Zadnji dve leti pa živiva skupaj in skrbiva sama zase.

Tako sva lani začela raziskovati možnosti, na kakšen načine lahko ostane v Sloveniji. Glede na to, da se je Sloveniji popolnoma prilagodil in da je tu že pet let, sva naivno pomislila, da bi lahko dobil stalno bivanje. To se mi niti ne zdi sporno, saj se je naučil slovenskega jezika in se popolnoma prilagodil našemu okolju. Če je tu že toliko časa, pa bi ja lahko brez težav dobil bivanje! Pa ja de.

Na upravni enoti sva izvedela, da se diplomatski status uradno sploh ne šteje (torej so šla tri leta v nič), študijsko leto pa se šteje le kot pol leta bivanja v Sloveniji. Tako so torej izračunali, da moj mož v Sloveniji biva le eno leto. Super, ne?

Kje je bil vseh pet let? Na Marsu, Veneri ali morda na Luni? Šest let je torej bival v Sloveniji, a kot da ni. Zdaj, ko sva poročena, pa bo dobil le začasno bivanje, čeprav bi – po mojem mnenju – lahko dobil tudi stalnega.

In kako je prišlo do poroke?

Seveda sva potem lani razmišljala tudi o drugih opcijah za pridobitev bivanja, med drugim sva pomislila, da bi ga lahko dobil preko kluba ameriškega nogometa Silverhawks. To žal ni bilo možno zato, ker niso del Športne zveze Slovenije, kljub vsem uspehom, ki jih dosegajo v evropski ligi AFL (avstrijska liga ameriškega nogometa). Zadnja opcija je bila torej vložitev vloge za izvenzakonsko skupnost. Januarja letos sva imela filmski zagovor oz. zaslišanje pri najini svetovalki (za tiste, ki ne veste, kako to poteka – na ista, vnaprej določena vprašanja, sem odgovarjala najprej jaz, potem pa še partner). Med drugim naju je vprašala, ali se nameravava poročiti. Seveda sva oba rekla, da se nekoč definitivno nameravava poročiti in narediti veliko poroko, a trenutno se nama še ne zdi pravi trenutek, saj bi bilo vse na vrat na nos.

Zapletlo se je edino pri tem, da sem se šele decembra 2016 prijavila na istem naslovu kot Miloš. Zato naju je svetovalka že kaj kmalu opozorila, da vloga zaradi tega ne bo odobrena. V roku enega meseca je tako z Upravne enote Ljubljana prišel odgovor, da ugotavljajo, da Renata Simić in Miloš Keković ne živita v dlje časa trajajoči skupnosti ter da imava možnost pritožbe v roku osem dni.

Ojoj, kaj pa zdaj? Zadnje, kar sva hotela, je, da bi Miloš moral nazaj v Črno Goro. Zato sva sklenila – nič, se bova pa poročila! Verjameva v najino zvezo, zato bi do tega prišlo slej ko prej. Resda nisva mislila delati poroke na vrat na nos, a glej – verjameva, da se vse zgodi z razlogom. Tako sva se v krogu družine 25. marca poročila v poročni dvorani v Škofji Loki in prijetno presenetila vse okoli sebe.

17504618_10211081677712139_822874551035027985_o

Kmalu po poroki sva šla na upravno enoto, kjer pa so nama rekli, da vloga o izvenzakonski skupnosti sploh ni bila zavrnjena, ampak je še vedno v postopku (že od septembra prejšnjega leta?!). Wau, dali pa so nama takšen odgovor, da na to niti pomislila nisva. Kakorkoli že, odločitve o poroki ne obžalujeva. Miloš je čudovit, pozoren mož, je moški, kakršnega sem si od nekdaj želela. Verjamem, da skupaj lahko prebrodiva marsikatero težavo.

In ja – na upravni enoti sem nato izvedela še za eno težavo. Uslužbenka me je vprašala, ali sem zaposlena. Seveda sem suvereno zagotovila, da sem zaposlena za polovični delovni čas. A ko je preverjala urejenost zdravstvenega zavarovanja, je ugotovila, da nisem zavarovana. Ni mi bilo jasno, kako je to mogoče – a opcija je bila le ena. Ker smo se v službi preselili v drug prostor, ki pa še danes ne obratuje, so me kar lepo odjavili. Sprva sem bila kar precej iz sebe, ker se mi je to zgodilo. A kriva sem bila tudi sama, ker nisem imela kopije pogodbe na kateri bi pisalo, do kdaj so mi podaljšali pogodbo. Vsekakor je to šola za naprej, da bom pri teh stvareh bolj previdna. Zaradi tega sva sedaj z možem v situaciji, kjer bova morala dokazovati sredstva pri notarju, da dobi začasno bivanje za 5 let, čeprav je v Sloveniji že šest let.

Ob tem seveda ne moreva mimoiti dejstva, zakaj ne more stalnega bivanja pridobiti že sedaj, glede na to, da v Sloveniji neprekinjeno živi že 6 let in se tukajšnji okolici popolnoma prilagodil? Torej mora čakati še 4 leta, da sploh dobi stalno bivanje (po vsem tem času bi vendarle lahko imel v rokah že državljanstvo!). Sprašujeva se, ali je morda v Slovenijo prišel na desetletno ekskurzijo, glede na to, da so pogoji za pridobitev stalnega bivanja tako zapleteni?

Vesela bom tudi vaših komentarjev, ali ima kdo podobne izkušnje s tem? S kakšnimi izzivi se soočate vi ali vaši prijatelji, slovenski državljani, ki so v zvezi s tujci? Kaj mislite, bi si Miloš zaslužil dobiti stalno prebivališče v Republiki Sloveniji?

Lep pozdrav do naslednjič 🙂