ČE IŠČEŠ MIR, GA BOŠ TU ZAGOTOVO NAŠEL

Resda je sezona kopalk, plaž, morja in sonca … pa vendarle sem se tokrat spravila k objavi, ki sem jo ostala dolžna takoj po poroki. In ja – to leto je zame tako zelo turbulentno, da vsake toliko časa malce zaidem s kakšne poti in nekaterih začrtanih ciljev, ki me potem preganjajo podzavestno. Saj veste tisto – obljuba dela dolg. Res pa je, da se je letošnje leto zame obrnilo v precej nepričakovani smeri – a ker imam to navado, da v skoraj vsaki blog objavi ostanem še nekaj časa malce skrivnostna, naj bo tako tudi tokrat – in, saj veste, naslednjič o tem odkrito spregovorim. 🙂

Torej – današnja objava se navezuje na moje potovanje po Črni gori in obisk znamenitega samostana Ostrog. Brez dvoma gre za največje svetišče v Črni gori, kjer počivajo ostanki Svetega Vasilija Ostroškega, čudodelca in ustanovitelja samostana. Samostan je bil ustanovljen v 17. stoletju in je vklesan v steno na nadmorski višini 900 metrov. Gre za resnično zanimivo lokacijo oz. objekt, ki se ga resnično splača obiskati, saj je kaj za videti!

Sama že kar dolgo časa vem za obstoj tega samostana, ki je znan predvsem po čudih Svetega Vasilija. Tudi Miloš mi je že od samega začetka najine zveze dejal, da bova ob priliki šla obiskat to znamenitost, za katero sem slišala iz ust drugih ljudi – letošnjega maja pa sva bila povabljena na krst Miloševe nečakinje, tako da sva imela končno priložnost obiskati to svetišče.

Zgornje svetišče (Gornji manastir)

Zgornje svetišče (Gornji manastir)

Svetišče Ostrog se tako deli na Zgornje in Spodnje (orig. Donji in Gornji manastir Ostrog). V Spodnjem je potekal krst, po končanem obredu pa smo se jaz, Miloš in njegov bratranec iz Dubaja Milan odpravili z avtom po ovinkasti cesti dalje do Zgornjega svetišča. Milan me je že med potjo vprašal, če sem že bila kdaj tu in odgovorila sem, da nisem, nakar je dodal, da bom imela priložnost občutiti velik mir v duši. Sicer sem do takšnih ali drugačnih trditev vedno malce skeptična, pa vendarle sem bila kasneje presenečena. In sicer, zakaj?

Sama sem bila že od nekdaj vzgajana v duhu pravoslavne vere (vera pa je vedno iztočnica za številne debate, žal tudi za številne spore in vojne v svetu, kar me sploh žalosti, saj sem mnenja, da nobena vera ni slaba, vse slabo je žal le stvar svojevrstne človeške interpretacije oz. manipulacije z ljudmi na takšen ali drugačen način).

Spomnim se, da sem v otroštvu s starši morda dva- do trikrat letno (ali pa celo manj) šla v kranjsko cerkev na nedeljski obred. Seveda mi je bilo tako zelo zanimivo poslušati duhovnika, ki poje neke besede, ki jih nisem niti približno razumela, da sem že takoj po petih minutah ušla ven z otroki iz soseščine, kjer smo se zunaj igrali. Navadno mi potem na obisku pri družinskih prijateljih ni ušlo niti oponašanje duhovnikov, saj se mi je to početje zdelo blazno zabavno, medtem ko se je mama malce hudovala nad menoj (in na tak način smo že pri nekih omejujočih prepričanjih, ki jih kot otroci posrkamo vase; otrok, ki ne ve, da obstajajo kakršnekoli vere, nacionalnosti ipd. nato dobi prvo informacijo, da je v nekem smislu »bogokleten«, če se šali na račun duhovnika, za katerega sprva misli da je sam bog, dokler ne ugotovi, da je, prav tako kot mi vsi, človek. Tako sva se nekoč z Milošem pogovarjala in prišla do istega zaključka, da sva v otroštvu oba mislila, da je duhovnik kar sam bog, ker ga je treba tako globoko spoštovati.) Kakorkoli že, kmalu sem opustila norčevanje iz duhovnikov, kljub temu pa mi je bilo v cerkvi navadno še vedno dolgčas in vse do leta 2010, ko sem prvič obiskala srbsko pravoslavno cerkev v Ljubljani, nisem nikoli bila v cerkvi prisotna skozi vso mašo. Takrat pa sem celo zdržala dve uri, sicer večino časa zatopljena v lastne misli oz. opazovanje fresk in ljudi. Mama mi potem še danes večkrat reče, kako je treba iti v cerkev in se moliti, čeprav ogromno ljudi še dandanes hodi v cerkev z namenom, da se pokaže in dokaže drugim (v smislu, kako globoko verni so, vsa čast izjemam). Že pred časom pa se mi je nekoliko zameril eden od duhovnikov, ki je nekoč med mašo rekel, da naj za zemljišče, kjer bi se gradila nova cerkev, damo kar tisoč evrov (v resnici pa naj bi dal kolikor želiš, če sploh želiš – pri tem je seveda omenil nenega od vernikov za vzor ostalim. Tu sem se seveda še malo bolj zamislila nad vsem – od kdaj je vera plačljiva?).

Spodnje svetišče (Donji manastir)

Spodnje svetišče (Donji manastir)

Ne glede na vse sem si tako že pri dvanajstih letih (ko so se nam v družini dogajale težke stvari izgubili smo kar nekaj dragocenih sorodnikov) ustvarila svojo filozofijo glede vere. Vera sama na sebi mi je bila všeč – nekako vendarle verjamem, da obstaja nekaj nad nami, kar poganja ta svet. Nekaj nevidnega, mogočnega, kar je močnejše od nas samih. V bolečih trenutkih ali v trenutkih strahu sem se vedno obrnila na boga – a o njem imam svojo predstavo. Ustvarila sem si lastno podobo svojega boga ali angela. Všeč mi je, da se lahko zvečer pred spanjem molim, saj sem prepričana, da mi je to velikokrat v življenju pomagalo in mi pomaga (seveda lahko rečete, da so to le moja prepičanja, a če nam prepričanja služijo, potem je namen dosežen; kot bi rekla Ana Bučević: »Upam, da vam vaša prepričanja služijo.« Torej, če imamo o kateremkoli področju življenja slaba prepričanja, bomo navadno tako tudi živeli – in seveda obratno. Danes verjamem, da je veliko, vsaj 80 % našega življenja odvisno od nas samih, ostalih 20 % pa nekako pripisujem usodi). Torej – ustvarila sem si svojega boga, vero, ki je dobra. Je dobra, mi pomaga in služi. Ni razdiralna, ni netolerantna do drugih verskih skupin, nacionalnosti in podobnega. Vera je za vse ljudi in ni slaba. Slaba je interpretacija religij za razdore med ljudmi. To je slabo, verjeti v nekaj (pa naj bo to karkoli) nikoli ni slabo, dokler s tem ne škodujemo drugim!

Torej – zakaj se mi torej manastir Ostrog zdi tako poseben v primerjavi z drugimi cerkvami, v katerih sem bila? Ker je dejansko res, da človek občuti mir. Neverjetno, a resnično. V nobeni cerkvi, v katere sem kdajkoli vstopala (pa naj na tem mestu morda omenim tudi mogočne katedrale v Italiji v srcu Toskane), nisem občutila tega globokega stanja. Tega nisem občutila takoj, ko sem zagledala svetišče. V prekrasnem četrtkovem sončnem dnevu sem le občudovala njegovo izjemno mogočnost, občudovala sem čudovit razgled, uživala sem v trenutku. A že v naslednjem trenutku, ko smo prestopili majhna vratca (potrebno se je namreč skloniti) cerkvice in smo prešli v temno votlino, sem v sebi občutila globok mir, ki me je navdal. Nenadoma me je prevzela neka lahkotnost. V hipu so utihnili vsi dvomi, strahovi, težave … enostavno ne moreš razmišljati o ničemer drugem, kot pa le čutiti globok mir, ki te obdaja.

Hodili smo po stopnicah, navzgor in navzgor, občudovala sem imenitne freske, pravoslavne svetnike, vrezane v kamnito steno. Na nadstropju svetišča, kjer se je upokojil Sveti Vasilije Ostroški, smo bili priča zanimivosti (ali čudu) – iz stene oz. kamna, kjer ni ne vode ne zemlje ne gnoja niti česarkoli podobnega, kar je potrebno za rast rastlin, raste vinska trta. Zame je to čudež in nekaj posebnega, interpretacijo pa prepuščam tudi vam.

Vinska trta, ki raste iz stene

Vinska trta, ki raste iz stene

Druga stvar, ki mi je ostala v spominu, in sicer o čudih Svetega Vasilija, je starodavna legenda, ki priča o tem, da je z Zgornjega svetišča (z Gornjega manastira) nekoč iz vozička padel dojenček. Mati se je seveda izjemno prestrašila, saj je Ostrog lociran izjemno visoko. Mislila je, da je izgubila otroka in da je vsega konec, ko so dojenčka našli na zemlji v vznožju planine, medtem ko se je veselo smejal (resnica, čudo … seveda si lahko vsak ustvari svoje mnenje).

Tretja zgodba, o kateri pa sem se prav tako prepričala na lastne oči in je izjemno zanimiva, pa je zgodba o granati, ki ni eksplodirala. Februarja 1942, v času bombardiranja svetišča Ostrog, je iz nemškega topa v kamniti zid nad »Gornjim manastirom« udarila granata in razbila vrata na cerkvici Častnega krsta, a ni eksplodirala. Od padca se je razbila na dva dela. Strokovnjaki so kasneje raziskali ta pojav in potrdili, da je bila granata prava in delujoča. Še danadanes se granata hrani v enem od prostorov Zgornjega manastira. Zmilošem sva si jo seveda šla pogledat in obenem sva z veseljem prisluhnila zgodbi o tem dogodku. Človek potem ne more mimo vprašanja o tem, ali gre seveda še za eno čudo Svetega Vasilija, ki ni dopustil eksplozije in h kateremu se zatekajo verniki iz širnega sveta, da prosijo za milost, zdravje, mir …

Zgodb je tako seveda še ogromno … nekateri so mnenja, da so vse zgodbe o čudežnih ozdravitvah in podobnem le »prazne zgodbe« vernikov. Joseph Murphy, avtor knjige Moč podzavesti, bi rekel, da ljudje, ki obiščejo katerokoli (v tem smislu, točno določeno) svetišče, le izurijo svoj um do te mere, da toliko verjamejo, da je ozdravitev na točno ta način oz. v točno tem svetišču, cerkvi ipd. možna, da se to pokaže v realnosti kot resnica. »Verjemi in videl boš.« (Wayne W. Dyer)

Jaz lahko na tem mestu le še podam svoje skromno mnenje – manastir Ostrog je definitivno znamenitost, ki se jo splača obiskati, čim boste na potovanju v Črni gori (saj jo obiskujejo verniki z vsega sveta! In še en nasvet za ženske – pred vstopom v Ostrog si morate pokriti ramena bodisi s šalom bodisi s sakojem). Moja izkušnja, moje čudo je – globok duševni mir, ki sem ga občutila in kakršnega navadno ne  ne dosežem niti z meditacijo, ki jo izvajam sem in tja (navadno, če začutim neke dvome, strahove, da se umirim, sicer nisem velik privrženec, čeprav se mi zdi super sprostitev in jo priporočam vsem, ki čutite, da jo potrebujete oz. z njo globoko rezonirate). O ja, pa še ena zgodba je ostala za naslednjič – gre se za resnično zgodbo o tem, kar sta nama z Milošem na manastiru Ostrog, medtem ko smo kupovali sveče, povedala tast in tašča in kar je presenetilo tudi naju z Milošem … a to puščam za naslednjič! Saj veste, sem rekla, da bom še malo skrivnostna. 🙂

Do takrat … en lep pozdravček, prilagam pa še nekaj slik s svetišča Ostrog in krsta Miloševe nečakinje Tee v prelepem ambientu posestva Knjaz (Imanje Knjaz) v Podgorici. Uživajte do prihodnjič. 🙂

Jaz in Miloš pred vhodom v Ostrog

Jaz in Miloš pred vhodom v Ostrog

 

Jaz na stopnički z razgledom

Jaz na stopnički z razgledom

 

Midva - ženske morajo imeti pokrita ramena pred vstopom

Midva – ženske morajo imeti pokrita ramena pred vstopom

 

Freska

Freska

 

cof

 

cof

Izza mene so tudi prenočišča za vernike

 

cof

Posestvo Knjaz

 

Prelepa narava na Knjazu

Prelepa narava na Knjazu

 

Mavrica nad vodo

Mavrica nad vodo