KO ENOSTAVNO NI PRAVEGA NAVDIHA

Pa sta naokrog več kot dva meseca in pol, odkar sem nazadnje objavila prispevek na blogu. Hitro gre čas … in priznam, da sem se ukvarjala z vsemi drugimi možnimi stvarmi kot pa z blogom. Enostavno nisem imela prave inspiracije. Lagala bom tudi, če bi rekla, da nisem razmišljala o tem, kaj bi lahko objavila … pa vendarle se besede niso hotele izliti na papir in karkoli bi napisala, bi napisala na silo. Pa imam vendarle najrajši objavo tisti prispevkov, kjer se besede same zlivajo na papir. In ja, juhu, prvič po doooolgeem času, se mi prav to v tem prispevku tudi dogaja! Dober občutek, ni kaj!

In kaj narediti, ko ni navdiha, zagona? Najpogosteje in ljudem nam je v krvi, da se malce krivimo zaradi nastale situacije. »Joj, danes bi moral/-a objaviti prispevek / moral/-a bi se posvetiti učenju za izpit / moral/-a bi vložiti več časa v svoj posel / moral/-a bi več trenirati / moral/-a bi bolj paziti na prehrano …

In

Ogromno besede »morati« se pojavlja v našem vsakdanu in ta beseda sama po sebi nam zna povzročiti kar nekaj stresa. Čutimo se prisiljene, da nekaj moramo narediti. Obvezani smo, ker smo dali to obljubo sami sebi. Sama si namreč vsakič obljubim, da bom več objavljala na blogu, a nato obljube ne izpolnim. Pa je potem prisoten delček krivde v meni, zakaj se tega ne držim. A kot sem rekla, včasih pride obdobje, ko resnično nimamo prave inspiracije. Takrat je najbolje globoko vdahniti in se osredotočiti tudi na druge stvari, ki nas izpolnjujejo. Ali pa si enostavno vzeti čas zase in uživanje. Morda si moramo le nabrati novih moči za naprej! Ravno zato je tako zelo pomembno, da v nas ni prisotnega občutka krivde, če si nekaj zadamo, a nato ne izpolnimo. Če je želja dovolj velika in če smo na dolgi rok dovolj vztrajni, ne bo nič narobe, če se za trenutek (ali določeno obdobje) tudi malce ustavimo (ali pa iščemo navdih v knjigah, naravi, spodbudni družbi – odvisno od prioritet in koliko se nam mudi “priti na cilj”).

Sama sem se tako zadnje tri mesece posvečala izključno službi, treningom, izletom v naravi, na morju, dobri hrani in pijači (včasih v hotelu mama, še večkrat pa v kakšni restavraciji ali pa slaščičarni – najboljša grmada, ki sem si jo privoščila, je definitivno v slaščičarni Vidic v Radovljici). Po dolgem času sem si vzela tudi čas za prijateljice, ki jih dolgo nisem videla, in z njimi uživala na kavi ali sladoledu (predvsem) v stari Ljubljani (ob Ljubljanici bi lahko vedno preživela ure in ure – kavice, klepet, dobra družba – to je tisto, kar šteje).

Glede na to, da sem imela delovno poletje, sem si dopust lahko privoščila šele septembra, tako da sva se z možem odločila, da greva kar ponovno v Črno goro. Kar me sploh ne moti, saj sem to državo in njene lepote res vzljubila. Ker je bilo vreme že malce slabše, vsaj tri dni od desetih je padal dež, sva se zadrževala v Podgorici in svoje brbončice razvajala v restavraciji »Sicilija« (res imajo odlično hrano!), zadnji dan pa sva obiskala restavracijo »Stara kuča«, ki pravzaprav spominja na ogromno posest, vsa je v kamnu in lesu, kjer sva si privoščila tradicionalno črnogorsko jed »cicvaro«* in moram reči, da sem ostala odprtih ust, kako zelo zelo dobra je bila – enostavno bi jo moral probati vsak, ki gre v to državo (naj povem še, da mi je Miloš namreč že nekaj časa obljubljal, da me bo peljal na sever Črne gore, v Kolašin, na »cicvaro« in »kačamak«, a časa za obisk Kolašina žal tudi tokrat ni bilo, tako da upam, da mi naslednjič končno razkaže tudi sever Črne gore).

Restavracija Sicilija

Restavracija Sicilija

 

Stara kuča

Stara kuča

Dvakrat v celem tednu sva obiskala tudi obalo. V spominu mi je še posebej ostala prelepa ulcinjska plaža (resnično spominja na miamijsko, obala je kar 14 km dolga in vsepovsod je mivka, zato lahko rečem le eno: »Wau!«). Miloš je to plažo odkril šele letos poleti, pa čeprav je celo življenje živel v Črni gori. Njegov komentar je, da je to resnično najlepša plaža v tej državi in jaz bi se strinjala z njim. Še posebej zato, ker imam mivko tisočkrat rajši kot kamenčke (pa čeprav so tudi tovrstne plaže čudovite in morje kristalno čisto).

Ulcinjska plaža

Ulcinjska plaža

Za nepolne tri dni sem se nato z Milošem, njegovim dedkom in babico odpravila tudi na planino Vukotico. Nikoli nisem pretirano marala planin, in ko sem bila pred petimi leti prvič tu, sem komaj čakala, da grem »nazaj v civilizacijo«, saj ima tam človek občutek popolne odrezanosti od sveta. Takrat sem bila stara triindvajset let, z Milošem sva bila v zvezi dobra dva meseca in seveda mi je želel na mah razkazati lepote Črne gore. Mene pa so seveda najbolj zanimale plaže in nočno življenje v Budvi – samo da se dogaja, kajpak! Kdo pa še hoče na »zamorjeno selo oz. planino«. Komaj sem zdržala dva dni in komaj sem čakala, da greva uživat nazaj na morje.

A zdaj je drugače. Tokrat sem komaj čakala, da pobegneva od mestnega vrveža v Podgorici na planino. Kakor sem starejša, toliko bolj mi tudi prija svež gorski zrak. Bolj cenim trenutke v naravi in resnično uživam v njej. Na planini, daleč od mestnega rompopompoma, kjer je ljudi bolj malo in je v okolici le nekaj hiš, si človek lahko dejansko spočije od vsega. Uživala sem v pogledu na prelepe planine, naravo, drevesa, medtem ko me je jesensko sonce rahlo božalo po obrazu, veter pa je prijazno pihljal.

Planina Vukotica

Planina Vukotica

Tu ima človek resnično občutek, da se čas ustavi. Tega občutka pred petimi leti nisem marala, saj ima tu človek čas, da razmišlja o sebi in življenju nasploh. O stvareh, ki so v življenju resnično pomembne in štejejo. Nekoč teh lepot nisem znala prepoznati, saj ljudje vedno radi nekam hitimo in obožujemo občutek, da se nam konstantno nekaj »dogaja«. A če si dovolimo biti v stiku s samim seboj, nam je lahko lepo kjerkoli – tudi na »dolgočasni planini«, saj lahko uvidimo lepote, ki jih dotedaj nismo poznali.

Zato uživajmo življenje in  dovolimo si biti takšni, kakršni smo in se sprejmimo z vsemi svojimi napakami in vrlinami vred. Konec koncev tudi sama narava ni popolna, tako da tudi nam ni potrebno stremeti k neki navidezni popolnosti. Konec koncev je smisel življenja sreča (karkoli že to za koga pomeni, saj nimam vsi istih kriterijev), mir in ljubezen v srcu in duši. Ne krivimo se, če nam nekaj ni uspelo ali če česa nismo naredili. Delajmo pa na sebi in se trudimo biti vsak dan boljši, sem in tja pa se tudi malce ustavimo in zadihajmo.

Sama sem si na začetku zadala, da bo moj blog namenjen predvsem partnerstvu – a v tem času sem ugotovila, da se je pravzaprav neumno omejevati zgolj na eno temo, ko pa obstaja ogromno različnih tem, o katerih lahko pišem. In pisala bom o različnih temah, o tem, kar trenutno čutim. Ni nujno, da bom čez mesec, dva, leto, pet ali deset čutila podobno (vsako leto namreč rastemo in se razvijamo). Lahko da bom zagovarjala povsem drugačna stališča, kot jih zagovarjam danes. Lahko da bom še vedno pisala blog ali pa bom našla drugačno veselje. A ravno v tem je čar življenja in dovolimo si v vsakem trenutku živeti in izražati sebe. Ne krivimo se za t. i. neuspehe in se večkrat pohvalimo za uspehe – tudi tiste najmanjše. Ja, tudi takrat ko naredimo nekaj na videz nepomembnega – npr. pospravimo stanovanje, skuhamo kosilo – konec koncev je bil tudi za to potreben naš trud in čas, pa čeprav ta naš »mali uspeh« ni viden očesu širše javnosti in se velikokrat smatra kot samoumeven. A ne pozabimo, z malimi uspehi oz. koraki pridemo do tistih velikih, vidnejših. Včasih je potrebno le malce oddiha in nato kanček discipline več.