NOSEČNOST IN PRVI ŠOK

»Hej, si predstavljaš, da bi imela zdaj doma otroka?«

Bila je ena izmed tistih hladnih noči minule zime, ko sva se nekje okrog pol polnoči vračala iz fitnesa, ko sem zastavila to vprašanje.

»Mah kje, ni šans,« je rekel Miloš.

Seveda sem se mu takoj pridružila z argumenti: »Saj to, potem ne bi mogla iti tako pozno v fitnes, pa ne bi mogla spati popoldne, ko prideva zmatrana s šihta. To je tema!«

Seveda so potem iz najinih ust sledili še ostali argumenti, s katerimi sva se oba 100 % strinjala, tako da sploh ni pomembno, kaj od navedenega je kdo rekel v nadaljevanju.

»Ma ja, kakšen otrok, jaz imam sam sebe najrajši in na račun otroka se ne bi ničemur odpovedal/-a.«

»Ja, točno to, jst tudi ne, potem pa da mi še joka in podobno, ma tud če nikol nimam otrok.«

»Točno to, to je res dobr, ker se v vsem sto posto strinjava.«

In sva se odpeljala dalje v noč proti najinemu stanovanju.

In vse to se je odvijalo nekje decembra prejšnje leto oz. januarja letos. Tako zelo odločena sva bila, da midva pa otrok ne bova imela in da za naju to ne pride v poštev vse dokler ne bova stara  vsaj 30 let ali več (če upoštevam, da sem sama od Miloša starejša tri leta). Seveda sva si potem bila enotna, da je potrebno najprej ustvariti finančno neodvisnost, šele potem bi na vrsto prišli otroci – če bi se zanje že odločila. Saj veste, najprej štalca, pol pa kravca.

***

Drugi vikend v marcu je Miloš šel s Silverhawksi (klubom ameriškega nogometa, za katerega igra) na priprave v Umag, tako da sem bila tisti vikend sama doma. V nedeljo me je prebudilo izjemno lepo, sončno jutro, zato sem poklicala prijateljico iz Radovljice, da bi se dobili, saj bi bilo škoda, da dneva v polnosti ne izkoristim. Prijateljica je res kmalu prišla in odpravili sva se v center Ljubljane na kavico, kjer sva ob klepetu presedeli kar nekaj časa in izkoristili sončno popoldne.

Ker sva (vsaj mislim da) iz najine družbe v Radovljici bili edini, ki še nisva imeli otrok, sva se dotaknili tudi te teme, saj se je vedno našel kdo, ki je znal vprašati, kdaj bova pa midve na vrsti. Strinjali sva se, da so otroci sicer čisto luštkani, a da jih še ne bi imeli.

»Seveda so luštkani, ampak urico ali dve, pa še to, če niso moji, ampak od drugih. Pa dokler so pridni,« sva nasmejano komentirali.

Nato sva delali načrte o pripravah na poletje, zdravi prehrani in podobnih zadevah ter obdelali še nekaj različnih tem in se počasi razšli.

***

Ja, niti takrat nisem pomislila, da bi lahko bila noseča! Pa mi je mesečno perilo zamujalo že skoraj 14 dni. Nekje v mislih sem si ravno tisto nedeljo, ko sem bila s prijateljico na pijači, rekla, da bom v sredo, 15. marca, naredila test, da bom točno vedela, na čem sem. A o svojih dvomih z njo takrat še nisem spregovorila, saj konec koncev ni bilo prvič, da mi menstruacija zamuja.

Pa vendarle je bilo nekaj v meni drugače. Predmenstrualni znaki so bili drugačni. In to mi ni dalo miru.

Zvečer, nekje okrog petih ali šestih, je prišel Miloš s priprav. Veselo sem ga pozdravila in govoril mi je o svojih doživetjih ta vikend, med drugim tudi o tem, da so se po treningu kopali v ledeno mrzlem morju. Mene živ bog ne bi spravil tja, tako da kapo dol, kar se tega tiče.

Ker se nisva videla cel vikend, sva se zato zvečer sprehodila v center in se usidrala v enega izmed lokalov ob Ljubljanici. Tokrat sva bila notri, saj večeri še niso bili tako topli.

Morda sva tako sedela in se pogovarjala vsaj kakšno uro, ko sem načela sledeči pogovor: »Veš, zamuja mi že ene štirinajst dni.«

»Pa dobro, ni prvič,« je rekel.

»Ja, res je, ampak ne vem, zdej se mi zdi mal drgač. Tko pač skoz mam tist filing, da bom dobla, ker mam krče, ampak ne vem, nekak drgač je. Pa fuul me prsi bolijo, bolj kot drgač. Pač – čudn je. Aja, pa uzadno u fitnesu sem res mislla, da bom končno dobla. Ker k sm šla v WC, so ble hlačke mal rozasto obarvane. In itak sem si mislila – uuu, super, to je to, zdej sem pa res dobla. Ker ponavad bi pol pršla domov in bi se mi vlilo. Takrat pa ni blo nič. Nič! In še kr mam filing, kot da bom dobla, pa še zmeraj ni nič.«

Bila sem že popolnoma raztresena, Miloš pa je zadrževal smeh.

»Pa ja, Reni, mogoče si noseča, jst sem slišal, da so to znaki nosečnosti, sej mi je moja sestra rekla, da je bilo pri njej isto tako.«

Seveda sem izbuljila oči in ni mi bilo jasno, da se zajebava na ta račun. Čisto sem se napsihirala.

»Dej nehi, o fak, a res?! Kaj, če sem res noseča?!« gledala sem ga z izbuljenimi očmi, v šoku in v pričakovanju, da bo rekel nekaj, kar mi bo v uteho in me bo pomirilo.

»Ja, res, res, Reni, nič, noseča si, to ti je to, jaz ti rečem,« mi je dejal popolnoma mirno, čeprav je skozi ustnice zadrževal smeh. Vedela sem, da me po vsej verjetnosti zajebava (velikokrat, ko se namreč šali, je popolnoma resen, a skozi resnobo zadržuje smeh in pogleduje sem in tja, tako da ga načeloma zlahka preberem). Zakaj bi konec koncev s sestro govoril o znakih nosečnosti – zakaj bi ga to sploh zanimalo? A vseeno sem bila povsem iz sebe, nekako mu je uspelo, da me prepriča v to, da je nekaj na tem, da sem noseča. Celo pot do doma sem premišljevala o tem in prva stvar, ki sem jo naredila, ko sem vstopila v stanovanje, je bila ta, da poiščem stran, kjer so opisani znaki nosečnosti.

Miloš je seveda zaradi napornega vikenda od utrujenosti v trenutku zaspal, jaz pa sem raziskovala in preverjala znake nosečnosti na internetu in se našla točno v treh. Ker je pisalo, da se razširijo tudi žile na prsih, sem se nemudoma šla ogledovat v ogledalo in se našla tudi v tem znaku nosečnosti. Ojoj, takoj jutri zjutraj grem kupit test nosečnosti, ni šans, da čakam do srede!

Bila sem tako obremenjena, da nisem zatisnila oči vse do pete ure zjutraj. Miloš je seveda šel delat, jaz pa sem se zbudila nekje okrog pol desetih. Manjkalo mi je spanca, a sem kar skočila iz postelje, saj nisem mogla dočakati trenutka, da grem v lekarno po test. Da končno ugotovim, na čem sem! In ja, upam, da nisem noseča in da gre samo za lažni alarm!

Ko sem skočila iz postelje, sem se spomnila, da še ne smem na stranišče, tako da sem le oprala zobe, se oblekla in nato kot v sanjah hodila po cesti do lekarne. Ko sem vstopila, me je zmotila prijazna promotorka naravne kozmetike. Ravno kakšen teden dni nazaj sem razmišljala, da bi morda poskusila s kakšnim naravnim šamponom za lase, saj se mi zelo hitro mastijo, pa tudi bolj zdravo je. Nisem imela časa veliko razmišljati – zakon privlačnosti očitno deluje na vsakem koraku (če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori) – kupila sem šampon in gel za prhanje in nestrpno stopila k pultu.

»Test nosečnosti, prosim,« najprej sem hotela Clearblue, a mi je farmacevtka priporočila nek drug, cenejši test, ki naj bi bil ravno tako učinkovit. Bilo mi je vseeno, samo naj bo čim bolj enostaven in da se ne mučim s plusi in minusi (Clearblue pa včasih zna biti neprijeten za branje, saj ne veš, ali je plus ali je minus). Tako sem kupila nekega nemškega, z dvema okroglima ekrančkoma – če se na obeh pokaže minus, sem noseča!

Test nosečnosti

Test nosečnosti

Tako zasanjana sem hitela proti domu in komaj sem čakala, da se usedem na školjko in da se agonija konča.

Živčno sem odklepala stanovanje, zaklenila, se usedla na školjko in brala navodila za uporabo. V rdeč lonček sem spustila nekaj kapljic urina, odprla pokrov testerja in v lonček pomočila magično palčko, ki je očitno že v prvem trenutku zaznala visoko prisotnost nivoja hCG-ja, tako da sem v trenutku videla, da sta se obe črtici rahlo obarvali roza.

»Ne, ne, ne, to ne more biti res,« sem si govorila in že v naslednjem trenutku test položila na ravno površino, kot je pisalo v navodilih. Uporabila sem kar pralni stroj, saj mi je bil najbližje.

»Saj, mogoče pa nisem noseča, mogoče bo drugačen izid, bom počakala še ti dve minuti,« sem si govorila. Nisem hotela dve minuti gledati v test, ampak sem se sprehajala okrog po stanovanju, morda sem prelagala posodo, pač, nekaj sem počela, da zamotim misli. Dve minuti sta minili, kot bi mignil.

Ok, trenutek resnice torej. Vstopila sem v kopalnico in pogledala na test, še vedno upajoč, da morda pa le nisem noseča. Zagledala sem dve kristalno jasni roza črtici na testu.

»Ne, ne, to ne more biti res,« sem si ponovno rekla, medtem ko bi po drugi strani bila morda vseeno malce razočarana, če ne bi bila noseča.

Bila sem v šoku, tresla sem se, nisem vedela, kaj naj najprej naredim. Nagnila sem se nad kad, prala roke, brisala solze in razmišljala, koga naj najprej pokličem. Seveda sem si vedno predstavljala, da bi moral biti tak trenutek popoln, ob svečah in večerji bi novico najprej sporočila partnerju, nato pa bi skupaj oznanila njegovim in mojim staršem. To bi bil popoln scenarij. A včasih ni vse tako, kot si zamislimo.

Tresočih rok sem klicala Miloša v službo, a se ni oglasil. Nato sem klicala mamo. V solzah sem izustila: »Mami, jaz sem noseča …«

Ko je slišala, da se jočem v telefon, se je ustrašila in zavpila: »Šta je?« Takoj je mislila, da je nekaj hudo narobe.

»Noseča sem,« sem izustila.

»O, bog pomagaj, pa dobro, neka si. Hvala bogu,« je dejala z odobravajočim glasom.

»Ja, ampak glih zdaj, ko pa nimam redne službe, pa v najemu živiva, pa jaz sem si zmeraj predstavljala, da bo to vse drugače.«

Včasih pač ni vse tako, kot si človek predstavlja, ampak tako, kot je najbrž najboljše za nas. Mama me je tolažila, govoreč, naj se nič ne sekiram, naj ne jočem, saj moram biti mirna in vesela nosečnica, da bo takšen tudi otrok. No ja, to je bilo lažje reči, kot upoštevati.

Kako pa zdaj to novico povedati Milošu? Nisem mogla čakati, da se mi oglasi na telefon niti da pride domov iz službe, tako da sem mu kar poslala SMS, da sem noseča.

Že čez kakšne pol urice ali urico me je klical in oglasila sem se.

»Zajebavaš se, ane?«

»Ne, se ne. Res sem noseča.«

Najprej mu je glas malo zastal, nato je vdihnil: »Haha, a resno? Al me zajebavaš, ker sem jaz tebe včeraj zajebaval?«

»Ne, nič od tega, čisto zares sem noseča, ti pošljem slikico testa.«

»Pa dobro, nič potem, bova pa imela otroka, ane.« Je dejal presenečeno, malce v smehu, nič kaj nejevoljno, ampak prej dobrovoljno.

Tisti dan sem še delala v Diamantu v BTC-ju, tako da sva se zmenila, da pride po službi pome. Čakala sem ga na parkirišču in ko sem vstopila v avto, se je že veselo pogovarjal s sestro na Vibru o moji nosečnosti in o tem, da bo očka. Govorila sta o nosečniških znakih in sestra nama je rekla, da so bili krči, za katere sem sprva mislila, da so predmenstrualni, posledica širjenja maternice. Smejala se je, saj ni mogla verjeti, da bova tudi midva starša (sama je bila namreč ravno drugič noseča).

Miloš me je veselo pozdravil in pobožal trebušček. Bila sem resnično vesela, da je novico tako dobro sprejel, glede na to, da sva še pozimi imela povsem drugačno mnenje o tem, da bi imela svojega otroka. Odpravila sva se na kosilo k mojim staršem, kjer smo tudi nazdravili s kozarcem rdečega vina.

Tako moji kot njegovi starši so bili novice izjemno veseli. Njegova starša sta se menda ravno odpravljala iz svetišča Ostrog, ko sem jima preko Vibra poslala pozitiven test nosečnosti.

Dva meseca sicer še vedno nisem mogla priti k sebi in v polnosti sprejeti, da sem noseča. Za letošnje leto sem imela namreč povsem drugačne načrte, niti pomislila nisem, da lahko zanosim. Nekje globoko v sebi sem bila celo prepričana, da ne morem zanositi, res pa je, da se z možem nisva najbolj pazila.

Dva meseca sem bila namreč brez redne službe, občasno sem opravljala le priložnostna dela. Zadala sem si, da še letos izdam knjigo, večkrat objavljam na blogu – a sem padla v nekakšno stanje melanholije in dva meseca mi ni bilo prav do ničesar. Še sama ne vem, zakaj, saj so bili vsi okrog mene veseli.

A moje stanje je v tem času vplivalo tudi na odnos z Milošem – veliko sva se kregala, dokler se nisem zavedla, da moram nekaj spremeniti in da tako ne gre naprej.

Res je, da sem si nosečnost drugače predstavljala. Res je, da sem za letošnje leto imela drugačne načrte. A življenje gre včasih svojo pot. Ne naloži ti ničesar, čemur ne bi bil kos.

Z Milošem sva kmalu razrešila nekatere zadeve, ki so naju mučile, jaz pa sem si v mislih rekla, da bo po najini poroki v Črni gori vse boljše.

In res je tako. Kakor razmišljaš, tako se ti godi. Ko sem se nehala utapljati v svojem melanholičnem vzdušju, sem našla novo, redno službo, se sprijaznila z nosečnostjo in »neidealnimi pogoji njenega nastanka«. Z Milošem se veseliva vsake otrokove brce in že odštevava dneve do njegovega prihoda. Z veseljem urejava najin domek in bolj konkretno načrtujeva določene korake na poti k najinim kratko- in dolgoročnim ciljem.

Vem, da prihod otroka pomeni tudi spremembo v najinem odnosu, a menim, da sva dovolj trdna, da bova kos tudi tej nalogi. V mnogih pogledih sva s partnerjem postala tudi odgovornejša, a o tem več kdaj drugič. O tem, kako se bova znašla v novi vlogi, pa spregovorim kaj kmalu – ko se nama pridruži novi družinski član.

Za konec pa: »Osredotočajmo se na tisto pozitivno v življenju in iz vsake situacije skušajmo izluščiti dobro in prijetno.«