ZAPLET NA LETALIŠČU V 32. TEDNU NOSEČNOSTI IN ZAKAJ JE ZARADI NAJU LETALO ZAMUJALO

 

Montenegro Airlines
Glede na to, da sem imela delavno poletje in za dopust ni bilo možnosti, sem septembra komaj čakala, da greva z Milošem v Črno goro. Glede na to, da je bil let z Brnika napovedan ob 15.30, ko bi morala še delati, sem se v službi zmenila, da odidem predčasno – že ob 14.00 – in zamujeni uri nadoknadim ob priliki.

Kot dogovorjeno, so me moji starši, Miloš in njegova mlajša sestra, ki je šla prav tako z nama v Črno goro, ob dogovorjeni uri že čakali pred stavbo, kjer delam. Mami in oče sta se namreč pripeljala v Ljubljano, da nas odpeljejo na Brnik, saj je bilo tako najlažje za vse.

Okrog 14.45 smo prišli do terminala, kjernaj bi se chekirali in oddali prtljago. Ker sem na sebi imela precej oprijeto majico, ki je zaokrožila moj trebušček, je stevardesa seveda vprašala, v katerem tednu nosečnosti sem.

Glede na to, da sem na strani Adrie Airways prebrala, da nosečnica lahko brez zdravniškega potrdila (in pod pogojem, da nosečnost poteka nemoteno) potuje do 37. tedna, sem seveda brez pomisleka odgovorila, da sem v 32. tednu nosečnosti.

Stevardesa me je nato nemudoma vprašala, ali imam zdravniško potrdilo, saj lahko brez slednjega potujem le do 32. tedna nosečnosti, nakar mi je pokazala pravila letalske družbe Montenegro Airlines.

Auč – to je bila PRVA NAPAKA, ki sem jo naredila.

Brala sem pravila Adrie Airways, medtem ko se za pravila Montenegro Airlinesa nisem pozanimala. Ker sem bila prepričana, da zdravniškega potrdila ne bom potrebovala, ginekologinjo zanj tudi nisem prosila, pa čeprav sem imela pregled le dva dni pred potovanjem.

Stevardesi sem nato na vsak način skušala pojasniti, da se dobro počutim, da nimam nobenih težav in da sem žal popolnoma spregledala pogoje njihove letalske družbe. Ker seveda mora upoštevati pravila, je nemudoma klicala predstojnico njihove družbe in nama z možem rekla, naj počakava, dokler ne pride. Prej naju namreč ne more pustiti na letalo, saj le predstojnica lahko odobri let. Kljub temu sva prtljago lahko oddala.

Jaz sem se usedla na stolček ob baru, Miloš in njegova sestra pa sta stoje čakala, da pride predstojnica. V nekaj minutah je prispela in na podlagi kretenj sem ugotovila, da pogovor ne poteka prav gladko. Pridružila sem se in izvedela, da greva z Milošem sicer lahko normalno čez kontrolo dokumentov in ročne prtljage. Ko bova zgoraj na Gate-u pa mi bo tudi sporočeno, ali grem lahko na letalo.

Seveda sva z Milošem predstojnico skušala na vsak način prepričati, da me lahko pilot brez težav spusti, saj se dobro počutim in da res nisem vedela za pravila njihove družbe. Gospa je bila sicer zelo prijazna, a morala je spoštovati pravila. Razložila nama je, da bi bila ona odgovorna, če bi se mi karkoli zgodilo med letom. Še slabše pa bi bilo, če bi me »zagrabili popadki« in bi morali prisilno pristajati. Seveda je Miloš dodal, da je za to – glede na moje počutje – resnično 0,01 % možnosti. Seveda sem se strinjala, a pravila so pravila.

Nato se je predstojnica spomnila: »Ali lahko pokličete svojo ginekologinjo?«

Seveda sem jo z veseljem hotela poklicati, a bil je petek popoldne in ordinacija ni več delala. »Ni kaj, res imam srečo!« sem si mislila.

Nič, z Milošem in njegovo sestro smo se odpravili na chekiranje dokumentov in ročne prtljage. Seveda sem bila malce žalostna, saj sem komaj čakala dopust, zdaj pa se nama zgodi tole. Tepla sem se po glavi, ker sem spregledala pravila Montenegro Airlinesa in zato, ker sem povedala, da sem 32. teden nosečnosti. Ker ob tem vprašanju stevardesa ni zahtevala nobenega dokumenta, bi konec koncev lahko rekla, da sem 30. teden nosečnosti – na trebuhu se to namreč itak ni poznalo. A zdaj je, kar je.

Torej, brez problema smo opravili check-in, v Duty free shopu sem kupila vodo, saj sem bila že pošteno žejna, nato pa smo se po tekočih stopnicah odpravili navzgor proti Gate-u.

Ko smo opravili kontrolo potnih listov, je najprej šel na stranišče Miloš, nato pa še jaz. Ko sem se vrnila, sem seveda videla, da potniki še vedno čakajo na zeleno luč, da bi se vkrcali na letalo. Pri pultu je bil namreč Miloš, ki je govoril s stevardeso in stevardom in že od daleč sem videla, da ne kaže nič kaj dobro.

Pri priči sem se pridružila možu in slišala Miloša, kako se pogovarja o tem, ali je kakšna možnost, da dobiva nazaj denar oz. ali bo jutri kakšen let. Takoj mi je bilo jasno, koliko je ura. Očitno ne bo nič od najinega dopusta ta dan – pa vendarle, morda obstaja upanje.

Za pultom so nama seveda prijazno odgovarjali in sočustvovali z nama, a pravila so pravila. Uslužbenca sta nama rekla, da bo zdaj po naju prišla stevardesa, ki nama bo izročila vrnjeno prtljago.

Ojoj, torej to res pomeni konec? »Ne, ne, mora biti še nekaj,« se nisem dala. V tem trenutku sem se torej spomnila, da rečem nekaj, o čemer sem razmišljala že vse od chekiranja ročne prtljage dalje. Zgubiti nimam kaj, sem si mislila.

»Veste, nisem ravno prepričana o tem, da sem res 32. teden nosečnosti. Moja materinska knjižica je v kovčku, ali je kakšna možnost, da pogledam, kaj točno piše v knjižici in če nisem 32. teden, naju morda vseeno pustite na letalo?«

Stevardu so se kar zasvetile oči, videlo se je, da mu je bilo resnično zelo žal, da z Milošem ne moreva na letalo in iskreno je navijal za naju. Dal je pobudo za to, da se preveri, ali je res tako, medtem ko je stevardesi bilo čudno, zakaj imam tako pomemben dokument v kovčku, ne pa pri sebi v torbici. Ja, mogoče res nespametna ideja, vse bi bilo lažje, če bi imela dokument pri sebi (a torbica, ki sem jo imela kot ročno prtljago, je bila tako majhna, da vanjo nisem mogla spraviti ničesar več, še najmanj pa materinske knjižice). Še lažje pa bi bilo, če bi že v štartu preverila, kaj sploh piše v materinski knjižici.

In ja, to je bila pa tista moja DRUGA NAPAKA, ki sem jo naredila.

Juhu, z Milošem sva dobila zeleno luč, da odprem kovček in pogledam, kateri teden nosečnosti je sploh vpisan v moji materinski knjižici. Ko je po naju prišla stevardesa, sem možu razlagala, da ne vem, ali sem res 32. teden – to je bila namreč moja računica (na predzadnjem pregledu sem bila namreč 26. teden in za vsak teden posebej sem si v mislih delala računico – mamicam pa se očitno mudi, da bi otrok čim prej prišel na svet, tako da je čisto možno, da sem se zaštela). Na zadnjem pregledu pa sem sestro slišala reči, da sem 30. teden in da je čas, da mi preveri hemoglobin. Sama sem bila prepričana v svoj prav glede štetja tednov, tako da po pregledu nisem niti gledala zapis v materinski knjižici.

Ostalo mi je samo upanje: »Prosim, naj ne bom v 32. tednu nosečnosti. Naj bo manj, da grem lahko na dopust.«

S stevardeso smo divjali po hodnikih, pa mimo carine vse do območja, kjer so nama vrnili prtljago. Končno sem dobila v roke svoj ogromni vijolični kovček. Natančno sem vedela, kje se nahaja materinska knjižica. Le malo sem ga odprla in ga izvlekla z dna levo spodaj. Še enkrat sem si v mislih zaželela, naj ne bom 32. teden. Bila sem živčna, roke so se mi tresle od adrenalina, a ko sem odprla knjižico na strani, kjer so vpisani tedni nosečnosti, sem zagledala napis: »6. oktober – 30.-31. teden nosečnosti.»

Wau, noro! Z veseljem sem stevardesi pomolila pod nos knjižico z dokazom črno na belo o tem, da nisem 32. teden. Juhu! Če bo vse po sreči, naju bodo zdaj spustili na letalo, kljub temu, da je bilo že pozno.

Z Milošem sva si kar nekoliko oddahnila. Vzela sva prtljago in s stevardeso hitro korakala do predstojnice. Bilo je že precej pozno in mislim, da bi letalo že moralo vzleteti. Predstojnici smo pokazali materinsko knjižico in nemudoma je poklicala pilota, da mu sporoči, da imava dokaz in da lahko potujem (videlo se je, da je bila tudi ona vesela za naju. Celo opravičila se nama je zaradi vseh nevšečnosti – a pravila so pravila in morala je postopati v skladu z njimi). K sreči še ni poletel in strinjal se je s tem, da naju počaka, da se vkrcava v letalo.

Torej – ponovimo postopek! Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo. Z Milošem sva morala ponovno oddati prtljago in ker je letalo že zamujalo s poletom, sva imela ta privilegij, da sva se s pomočjo stevardese prebila čez ogromno vrstu tudi na chekiranju dokumentov in ročne prtljage. Kar letela sva mimo in ko sva prišla do carinikov pred Gate-om, jima ni bilo prav nič jasno, od kod zopet midva, ko pa so naju videli že pred pol ure. Ali ne bi morala biti že na letalu?

Spustili so naju mimo in v tem trenutku sva zaslišala klic na hodniku: »Zadnji poziv za zakonca Keković, da se vkrcata na letalo.«

Zdaj so pa vsi slišali za naju! Torej – šprint do pulta! Stevard, ki je že prej navijal za naju, je bil presrečen, da nama je uspelo (včasih pač ljudem že na obrazu oz. v očeh vidite, da so iskreno na vaši strani). S tevardeso sta nama pregledala karte in šprintala sva dalje vse do letala. Stevardese so naju lepo pozdravile, nato pa so prosile, naj jim izročim materinsko knjižico, da jo pokažejo pilotu.

Od tu je vse potekalo tako, kot bi moralo. Da bi se vse še bolj filmsko zaključilo, je manjkal samo še aplavz potnikov. 🙂 A mislim, da so bili precej nejevoljni, ker so naju morali čakati in je zaradi naju letalo imelo zamudo.

Pilot mi je preko stevardese poslal knjižico nazaj in končno smo lahko poleteli nad oblake. Sicer sem potrebovala še nekaj časa, da pridem dokončno k sebi. Bila sem nenormalno žejna in mislim, da bi prej rodila od vsega adrenalina, ki sem ga doživela v tej turbulentni uri, kot pa, če vseh teh zapletov ne bi bilo. A k sreči je let potekal mirno, brez turbulenc, in srečno smo prispeli na črnogorska tla, kjer nas je na letališču že čakal Milošev oče.

Torej, malo je manjkalo, da zaradi moje površnosti tisti dan z Milošem ne bi prišla v Črno goro na zaslužen dopust. A moram priznati, da je bil dogodek ne glede na vse izjemno zabaven, prav filmski. Če bi se dogodek snemal, bi bil ogled resnično zanimiv. 🙂

Kot vsak človek tudi jaz delam napake in tega me ni sram priznati. Brez moje površnosti tisti dan ne bi bilo tega zanimivega dogodka, ki mi bo za vedno ostal v spominu.

Kako sva se potem imela na dopustu, si lahko preberete na: http://www.sirena88.com/2017/10/04/ko-enostavno-ni-pravega-navdiha/

No, pa še to: nazaj grede so nama iz letalske družbe Montenegro Airlines priporočili, naj si priskrbim zdravniško potrdilo, da ne bi bilo zapletov. Seveda sem pisala ginekologinji, a mi je rekla, da potrdil ne pošiljajo po e-mailu. Nič – z možem sva se zmenila, da si oblečem ohlapno tuniko, ki sploh ni razkrivala mojega trebuščka. Tako sva se že na terminalu izognila vprašanju o moji nosečnosti. 🙂

Na avtobusu, ki nas je peljal do letala, sem srečala tudi turbofolk pevca Sašo Matića in večina pogledov je bila uperjena vanj. Seveda sem izkoristila priložnost za slikanje z njim, saj razen v diskotekah, še nisem srečala znanega srbskega pevca.

A tokrat so bile na letalu turbulence, kakršnih še ni bilo, saj je bilo slabo vreme. Sicer je bil to šele moj 3. polet z letalom, zato nisem imela prave predstave o močnih turbulencah. Ko so se le-te začele, sem globoko dihala in se z vso močjo z eno roko držala za sedež pred menoj, z drugo roko pa sem stiskala Milošev prst. Moram priznati, da me je bilo zelo strah, a kljub temu sem skušala ostati kar se da mirna in normalno dihati.

»Miki, a je to normalno, da so take turbulence?« sem ga vprašala saj je imel več izkušenj z letenjem kot jaz. Prikimal je in malo sem se pomirila. Upala sem le, da se turbulence čim prej končajo in da varno pristanemo. K sreči se je res kmalu razvedrilo in srečno smo pristali.

Šele kasneje mi je Miloš priznal, da so bile tokrat res močne turbulence, kakršnih niti sam še ni doživel. A vedel je, da če bo mirno odgovoril, mu bom tudi verjela. Če bi povedal po resnici, pa bi najbrž zagnala paniko. Človek se namreč v takih trenutkih upravičeno ustraši – a to so tisti trenutki, na katere ne moreš vplivati. Kaj je STRAH in kako sem se soočila s strahom pred letenjem, pa spregovorim potem v drugem prispevku.

Do takrat vas lepo pozdravljam in vam čestitam, če ste se prebili do konca tega prispevka. Zapišite mi spodaj v komentar, če ste morda kdaj imeli kakšno podobno izkušnjo oz. kateri dogodek med nosečnostjo pa ste si morda ve najbolj zapomnile. 🙂

Jaz in Saša Matić

Jaz in Saša Matić