MOJA PORODNA IZKUŠNJA

Vsaka izkušnja je drugačna. Zato moje ne jemljite kot “edino pravo”. 

10. 11. 2017 ob 22:53 je na svet prijokal mali Aleksandar. A pot do tja je bila kar dolga. Ravno »po tekočem traku« nisem rodila. Vse skupaj se je začelo že v noči s ponedeljka na torek, torej s 6. na 7. november, in sicer s prebavnimi težavami, saj naj bi to bil eden izmed znakov bližajočega se poroda.

Dojenčkove mere

Dojenčkove mere

Ves torek sem se počutila naravnost obupno. Vsake toliko časa sem morala na stranišče, med drugim sem bruhala takoj, ko sem vstala iz postelje. In ravno tisti dan je bil v bolnišnici Jesenice sestanek za epiduralno analgezijo (če ne bi šla, pri porodu ne bi imela možnosti lajšanja bolečin). Ker prej nisem utegnila iti, je bil to zadnji termin zame, saj se je predvideni datum poroda zelo približal (sestanki pa so le enkrat mesečno; a ker sem dolgo časa bila neodločna pri tem, katero porodnišnico izbrati: Ljubljano ali Jesenice, sem lovila »zadnji vlak«, ko sem se nazadnje odločila, da bom izbrala jeseniško porodnišnico). S prijateljico in njenim partnerjem sem se dogovorila, da gremo na sestanek skupaj. Kljub slabemu počutju sem stisnila zobe in se z njima odpravila na Jesenice. Na poti smo se seveda tudi pohecali, da bom morda tam kar ostala.

Sestanek ni trajal dolgo, babice oz. ginekologinja so zapisale imena nosečk, ki smo bile prisotne in spregovorile o možnih neželenih učinkih epiduralne analgezije. Prostor je bil majhen, nabito poln in vroče je bilo kot hudič, tako da sem kar hlastala za zrakom in moja pozornost v tistem trenutku je bila resnično bolj slaba, saj so mi misli begale sem in tja. Pa še flaško z vodo sem pozabila v avtu, tako da sem bila noro žejna. Komaj sem čakala, da končamo in izstopimo iz zadušljivega prostora. Večina je nato šla gledat porodne sobe, a ker so me dajale prebavne motnje, sem rajši počakala na hodniku bolnišnice. Vmes pa sem morala spet bruhat. Skoraj ves dan mi ni bilo do hrane, saj me je grozno mučila tudi zgaga.

No ja, končno smo zaključili in prišla sem domov, nakar se mi je proti večeru zazdelo, da mi je odtekla voda. Medicinska sestra pri moji ginekologinji mi je na CTG-ju namreč rekla, naj se v porodnišnici oglasim, če mi odteče voda (lahko je tudi nekaj kapljic prozorne tekočine brez vonja, ki je ne bom mogla zadržati) ali pa, če se pojavijo popadki na 10 minut. Ker sem bila prepričana, da mi je odtekla voda, sta me starša peljala na Jesenice, saj je bil Miloš v Ljubljani, jaz pa sem se odločila porod počakati pri starših v Radovljici. Na Jesenicah so mi naredili CTG in ugotovili, da tekočina, ki mi je uhajala, ni bila plodovnica.

Zato sem se odpravila domov, nakar je zvečer prišel tudi Miloš. Ponoči, torej s torka na sredo pa presenečenje; med spanjem so se mi začeli popadki. Začutila sem ostro bolečino, močnejšo kot pri menstrualnih krčih v spodnjem delu trebuha in v križu. A zaenkrat sem jih uspela nekako predihati. A ker sem videla, da se popadki pojavljajo nekje na 10 minut, sem Miloša prosila, naj me pelje v bolnišnico. Tam so mi ponovno naredili CTG, ki je tokrat poleg otrokovih srčnih utripov zaznal tudi popadke na pet minut. Ginekologinja je nato zopet preverila, koliko sem odprta (ta pregled sem dobesedno sovražila; nekaj najhujšega, kar se mene tiče). No, ugotovili smo, da še vedno nisem odprta. Tako sem se s partnerjem znova vrnila domov.

Bila sem popolnoma zmedena, saj je bila ta izkušnja zame nekaj popolnoma novega. S partnerjem nama ni bilo nič jasno. Koliko časa bom morala še trpeti popadke, da me sprejmejo v porodnišnico? Bala sem se namreč, da bi prišla na Jesenice prepozno in da ne bi mogla dobiti epiduralne analgezije. Nekatere ženske namreč rodijo zelo hitro (Miloševa sestra je npr. rodila kaj kmalu po tem, ko je začutila popadke).

Kakorkoli že, popadki so se vmes malce umirili,  a nato sem jih v sredo skoraj ves dan čutila nekje na 5, 7 ali 10 minut. Ker so bili popadki vse pogostejši, sem se v sredo (proti večeru nekje) z očetom in Milošem vsa zbegana zopet odpravila na Jesenice. In kot nalašč so se mi med vožnjo popadki umirili. Na Jesenicah so mi zato znova naredili CTG, a tokrat je aparatura zaznala le dva popadka na 10 minut. “Ta dojenček me pa res heca,” sem si mislila. Doma sem skoraj ves dan imela popadke skoraj vsakih pet minut, ko pa sem prišla v porodnišnico, pa so se povlekli. Pri pregledu je ginekologinja ugotovila, da se še vedno ne odpiram!

Tokrat pa mi je tudi pojasnila, naj se nikar ne bojim, da bi otrok kar tako »skočil iz mene ven«. Porod je proces in četudi bi se mi popadki začeli na 3 minute, bi najbrž še vedno imela vsaj uro in pol časa, dokler ne bi dojenček pokukal na svet. Poslali so me domov in rekli, naj bom pozorna tudi na moč popadkov. Intenzivnejši ko bodo, bolj se bo bližal porod. A kot da sem vedela, kaj pomeni intenzivnejše. Meni je bilo že vse do zdaj zelo intenzivno!!

Torej, ker so me tokrat že tretjič odpravili iz porodnišnice domov, sem se odločila, da naslednji dan pretrpim popadke, kar se le da. Za mano so bile že tri neprespane noči, bila sem utrujena, v spanju sem čutila popadke najprej na 15, nato pa nekje na 10 minut.

S srede na četrtek se je intenzivnost popadkov povečala. Minute so se seveda mešale (nekateri so bili na 7 minut, drugi na 5, nekateri na 10). Bolečine sem si malo lajšala tudi s toplim tušem. In kakorkoli že, v četrtek se je začel »cel žur« s popadki. Dopoldne sta na obisk prišli tudi moji dobri prijateljici, ki sta me malce potolažili, medtem ko sem se previjala od bolečin (ena je tudi mamica, ki me je naučila, kako pravilno predihati popadek, da mi je bilo kolikor tolikor lažje, čeprav bi lahko jokala pri vsakem popadku). Najhuje me je bolelo v križu, saj sem imela občutek, kot da mi nekdo zabada nož v križ.

A stisnila sem zobe in se odločila, da še malo počakam, preden grem zopet na Jesenice. Miloš je bil z mano vse do večera, popoldne sva šla na krajši sprehod in na grmado v slaščičarno Vidic, in dokler sem sedela in jedla sladico sem morala vsaj petkrat predihati popadek.

Ker pa je Miloš naslednji dan imel predavanja, se je zvečer odpravil v Ljubljano, jaz pa sem ostala z očetom v Radovljici. Mame ni bilo doma, saj so jo v sredo zadržali na očesni kliniki v Ljubljani, saj je že nekaj časa imela težave z vidom.

In ja, s četrtka na petek ponoči pa se je začelo pravo »trpljenje«. Popadki so bili na 2 minuti, pa malo na 3 minute, na 5 minut, par jih je bilo morda na 7. Če sem prejšnji noči še nekako uspela zaspati, saj so bili popadki v spanju na 10 ali 15 minut, to noč nisem niti zatisnila očesa. Morda sem poskusila zaspati za 20 minut, a čutila sem res močne popadke v spanju nekje na 7 minut. Okrog 3. ure zjutraj sem klicala na Jesenice in povedala, kakšno je stanje sedaj. Babica mi je svetovala, naj grem še pod topel tuš in če se popadki ne bodo malce umirili, naj se ponovno oglasim.

Tako sem se šla tuširat sredi noči, a še pod tušem sem čutila lažje popadke na minuto in pol. (Babica mi je rekla, da bi morali popadki biti konstantni: vsaj 10 popadkov na 5 minut, potem pa gredo na 4, pa na 3 itd. – pri meni pa se je vse mešalo! Malo na 5, malo na 3, malo na 2, pa v glavnem spet na 5 minut). Stisnila sem zobe, nisem zopet hotela prehitro v porodnišnico, da bi mi potem spet rekli, da nisem odprta. A ker se popadki tudi po tuširanju niso povlekli, sem ob pol šestih očeta prosila, da me odpelje na Jesenice. Bilo mi ga je žal, saj tudi on ni mogel zatisniti očesa, ker sem vsake toliko stokala oz. kričala od bolečin!

6:10 sva prispela na Jesenice, kjer me je sprejela babica Irena. Tako zelo prijazna je bila, z mano je dihala pri CTG-ju in me pohvalila, da mi gre dobro. Ko je prišla ginekologinja in me pregledala, je ugotovila, da sem odprta 3 centimetre. Končno! Ostanem na Jesenicah! Veselje in skrb obenem.

Očetu sem rekla, naj gre kar lepo domov, da se vsaj malo naspi, bom že sporočila, ko bo otroček zunaj. Babica me je tudi vprašala, ali bi imela epiduralno analgezijo. Malce sem oklevala; če sem do zdaj že toliko pretrpela bi morda lahko še malo, da rodim naravno. Po drugi strani pa sem si rekla: če sem že toliko trpela do zdaj, zakaj si zdaj ne bi malce omilila bolečin? Vem, da je stranski učinek epiduralne lahko tudi ta, da se porodna doba malce podaljša. Nič zato. Bom tvegala. Pomislila sem na prijateljico, ki je z epiduralno rodila dve zdravi punčki in ni imela zaradi tega nobenih posledic. Think positive! Ja, vzamem epiduralno!

Takoj sem seveda poklicala tudi Miloša, ki se je ravno zbudil, da gre na faks. Seveda od tega potem ni bilo nič, ker je prišel k meni. Rekla sem mu tudi, naj nikar ne hiti, saj bo še nekaj časa trajalo, dokler ne pride anesteziolog in mi da epiduralno. 

Čez kakšno urico oz. uro in pol je prišel Miloš in resnično mi je bil v veliko veliko oporo! Zelo sem vesela, da je bil z mano ves dan in pri porodu. Takoj ko je prišel, sva se malce sprehodila po hodnikih in stopnicah bolnišnice, saj naj bi to pomagalo, da se lažje odprem. Nekje okrog 10. ali 11. ure sem dobila epiduralno analgezijo. Ker KONČNO nisem čutila popadkov, sem lahko celo malo zaspala in si odpočila. Sem se pa odpirala zelo počasi, centimeter po centimeter, nekje pozno popoldne, ko sem bila odprta približno 6 centimetrov, mi je ginekologinja predrla ovojnice. Auč! To je začelo zelo boleti, a je kmalu minilo.

Prrplašena srnica :)

Prrplašena srnica 🙂

Ja, popadki so se vmes kar malce ustavili, tako da so mi na koncu morali dodati umetne, da bi se začela hitreje odpirati. A mislim, da je tudi tu odigral vlogo zakon privlačnosti. Že takoj, ko sem prišla na Jesenice, sem bila prepričana, da ne bom rodila hitro, ampak šele nekje zvečer. Zakaj? Ker sem se bala. V resnici še nisem bila pripravljena. Zdaj gre zares. Dojenček prihaja in življenje se mi bo spremenilo!

In res je bilo tako. Nekje okrog 21. ure je babica oznanila, da sem končno odprta (10 centimetrov). Čas je bil za iztis dojenčka in opozorila me je, da bo to najbrž malce bolelo; kljub epiduralni naj bi to čutila. Morala bom pritiskati, pritiskati, pritiskati, kot da grem zelo težko na stranišče. Ojoj, zagrabila me je panika. Odprta sem. Kaj pa zdaj? Ali bom znala tako pritiskati? Glavica se že vidi. Panika! Od strahu sem se začela jokati in tresti. Babico sem prosila, naj malce počaka – potrebujem nekaj minut, da se zberem, preden začnem s potiskanjem. Miloš me je malce objel in spodbudil, globoko sem zadihala, pustila »panične misli« ob strani in se zbrala. Zdaj gre zares! Še malo in dojenček bo zunaj. Začela sem torej s potiskanjem, vsakih nekaj minut, čim sem začutila popadek. Prijazna babica me je vodila skozi ta proces in me spodbujala. Malce sem bila na vseh štirih, nato na pručki, nazadnje pa na boku, saj naj bi tam najmanj popokala oz. v tej pozi naj bi bil tudi otrok najhitreje zunaj.

Z vsakim potiskom sem bila bolj in bolj utrujena, Zbirala sem zadnje atome moči. Hvala bogu, da sem vzela epiduralno analgezijo, brez nje namreč na koncu definitivno ne bi imela moči za iztis. Poleg tega mi je bilo neznansko vroče, najraje bi kar snela kožo s sebe! Prostor je bil namreč zelo topel, ker pa sem morala vsaki dve minuti potiskati, sem imela občutek, kot da bi tekla maraton. Bila sem vsa prešvicana! Bolj ko je glavica silila ven, huje je bilo. Ker so mi moči pojenjale, me je babica raztegovala in pomagala, da glavica pokuka na plano. Miloš pa me je ves čas motiviral (»Daj, daj, Reni, še malo, še malo!«) in moram reči, da mi je res zeloo zelo pomagal! Zato ga še bolj cenim in spoštujem, nikoli si namreč nisem mislila, da bom imela takšnega moža.

Kakorkoli že, sledil je še en iztis, in otroček je bil zunaj. Zajokal je in položili so mi ga v naročje. Malce sem se bala, kako bo videti, ali bo res vse dobro, kot je kazalo na testih. Babica ga je privila k meni na prsi in v trenutku sem pozabila na bolečine in trpljenje. Ja, res je, kar pravijo. Ko vidiš ta nedolžen obrazek, se ti vse spremeni. V trenutku vse pozabiš. »Hej, kdo si ti? Kako si mali.« S temi besedami sem pozdravila novega družinskega člana, nakar se je babica oglasila in rekla, da ravno majhen pa ni.

Dve uri sem ga crkljala, nato so ga stehtali. 4020 kg, obseg glave 40 cm. Ko sem vprašala, ali bom kaj šivana, je babica rekla, da ne. Hvala bogu, to pa je sreča, pri takšnih merah!