KAKO STA ME SOSEDI REŠILI PRED MASTITISOM

Dojenček je zunaj! In treba se je navaditi na nov življenjski tempo, ki se trenutno vrti okrog previjanja, spanja in dojenja.

Prve tri oz. nepolne štiri dni po rojstvu mojega malčka sem seveda preživela v bolnišnici Jesenice, kjer so mi prijazne babice pomagale pri oskrbi novorojenčka. Že takoj potem, ko so mi ga položili na prsi, se je bilo treba navaditi na dojenje, pri čemer sva sprva imela kar nekaj težav, dokler nisva ujela nekega ritma.

Babica je spodbudila Aleksandrov sesalni nagon (saj nama ni šlo prav dobro) in sprva me ni nič kaj bolelo. A že po drugem ali tretjem dojenju, so me začele peči prsne bradavice. K sreči sem imela pri sebi gel blazinice Lanolin, ki mi jih je podarila prijazna soseda iz Ljubljane, ki so mi zelo olajšale pekoč oz. boleč občutek. Sama namreč pred rojstvom otroka nisem niti pomislila, da lahko dojenje povzroči bolečine. »Pristaviš in to je to,« sem si mislila.

A kaj kmalu sem uvidela, da dojenje pravzaprav ni tako enostavno, kot zgleda. Začelo se je sicer kar lepo in videti je bilo, da bo teklo, kot je treba. A nekje drugi dan je Aleksandar že imel težave pri sesanju na desni strani, čeprav je še prejšnji dan z lahkoto zagrabil. Prsi sem imela težke in čutila sem vozle, ki so se mi delali, a edini nasvet, ki sem ga prejela od babic, je bil, naj grem pod topel tuš in naj se masiram. Zbegana, kot sem bila, sem seveda upoštevala njihov nasvet, ki je kratkoročno nekoliko pomagal.

Sprva je tudi Aleks sesal brez nastavka, a kaj kmalu sem nastavek vendarle morala uporabiti, saj je imel težave pri tem, da zagrabi, kot je treba, in je neumorno jokal, mene pa je peklo vsakič, ko je začel sesati. K sreči je nastavek nekoliko pomagal, Aleks je lažje sesal in tudi mene je manj bolelo, a vseeno ga nanj nisem hotela posebej navajati. To mi  je tudi uspelo, saj ga je kmalu po prihodu domov opustil.

Ker sem še vedno imela težke prsi, sem eno izmed babic vprašala, ali bi bilo pametno uporabiti pumpo. Rekla je, da ni nobene potrebe za tem, saj naj bi padla v začaran krog: »Potem boste imeli višek mleka in boste morali ves čas pumpati.«

Ker sem mamica prvič, seveda nisem imela pojma o ničemer in sem se zanesla na to, kar so mi rekle babice (v novi vlogi sem se namreč prve dni počutila povsem izgubljeno). A otroček očitno ni popil viška mleka in tu bi lahko nastal problem, o katerem se mi ni niti sanjalo.

V ponedeljek zjutraj mi je pediatrinja prišla povedat, da me bodo v bolnici zadržali še en dan, saj je Aleks še malce zgubil na teži. A naslednji dan je že pridobil nekaj teže, tako da so me odpustili. Rekli so, da grem lahko domov že čez kakšno uro. Pome je hotel priti Miloš, a je bil še v Ljubljani, kjer je urejal zadnje malenkosti v zvezi s prakso in bi prišel prepozno. Zato je pome prišla soseda iz Radovljice, ki je pri sebi že imela pripravljene vse stvari za mojega Aleksa, imela pa je tudi veliko izkušenj s previjanjem, oskrbo otrok in polaganjem v lupinico.

Točno, glede lupinice: z Milošem sva med drugim imela komplikacije pri naročilu vozička z Alliexpressa. Naročila sva ga namreč že nekje sredi septembra in konec oktobra bi ga morala dobiti. Nakar je takrat prispel le en del (neko platno in nepremočljiva prevleka), za večji paket pa sploh nisva dobila poštnega obvestila. Seveda je Miloš takoj pisal dobavitelju, ki pa je rekel, da so najin paket vrnili nazaj! Seveda nama to ni bilo nič kaj všeč in jezna sva bila nad obveščanjem pošte, saj ni bilo prvič, da v nabiralnik nisva prejela obvestila o pošiljki. To sva povedala tudi dobavitelju in rekel je, da bo najin paket ponovno poslal. A to traja in še vedno čakava – upava samo, da bova tokrat ustrezno obveščena! Kakorkoli že, pri odhodu iz bolnišnice je treba otroka posaditi v lupinico, ki pa je midva, zahvaljujoč temu zapletu, nisva imela. Zato sva si jo sposodila od moje prijateljice.

Ker je bila moja mama še vedno na očesni kliniki, sta mi sprejem doma pripravili sosedi in moj oče. Vhod in stanovanje so okrasili z baloni, soseda pa je pripravila celotno kosilo zame, za očeta in Miloša. Res je pravo bogastvo, ko imaš ob sebi takšne prijatelje. Prijatelje, ki ti priskočijo na pomoč v najtežjih trenutkih (ker postati mama pač ni lahko, sploh, če nimaš nobenih izkušenj z otroki).

Ko je okrog 15. ure prišel Miloš in je bil ravno čas za dojenje Aleksa, sta sosedi oz. družinski prijateljici rekli, da bo najboljše, da kupim pumpo, sicer se mi lahko pripeti mastitis in ostanem brez mleka. Čudili sta se besedam babice iz porodnišnice. Prsi bi namreč morale biti mehke, ne pa trde kot kamen. Seveda se je Miloš takoj napotil na Jesenice v Pikapolonico po pumpo.

Soseda mi je pomagala pri črpanju mleka v stekleničko. Neznansko je bolelo in pretočila sem kar nekaj solz. Bodrila me je z besedami: »Potrpi, potrpi. Bolje potrpi zdaj malo, kot pa kasneje. Če dobiš mastitis, te bo bolelo še 6x bolj.« Najbrž je nekaj na tem in stisnila sem zobe, dokler ni bila steklenička napolnjena z mlekom.

Tako. Ujela sem zadnji vlak (če bi le še malo čakala, bi se lahko stvari zelo zakomplicirale). Po tem, ko sem izčrpala mleko, se je končno začelo »pravo dojenje«. Prsi so se končno zmehčale in od tedaj, hvala bogu (zaenkrat), nimam posebnih težav. Aleks pridno je približno na tri oz. štiri ure. Sosedama bom večno hvaležna za vso pomoč, ki sta mi jo nudili, ko je bila mama na očesni kliniki in mi ni mogla pomagati v dneh, ko mi je bilo to tako zelo potrebno (a zdaj je končno doma in mi pomaga, kolikor le more – mame so pač mame, ene in edine, očetje pa lahko pomagajo v drugih stvareh). Rešili sta me pred mastitisom, ki bi lahko vodil do izgube mleka in me bodrili, ko so se moja čustvena stanja mešala kot na ringišpilu (vse od žalosti do veselja – po porodu sem namreč bolj občutljiva, kot sicer).

Torej, nek moj nasvet, kar se dojenja tiče: boljše kupiti pumpo in izčrpati mleko, kot pa dopustiti, da se mlečni vodi vnamejo in imeti probleme.

Lepo je imeti ob sebi ljudi, na katere se lahko zaneseš v trenutkih, ko je najtežje, si ves izgubljen, vržen v novo vlogo in nimaš pojma, kaj narediti. Biti mama – je lepo poslanstvo, pa vendarle ni niti tako enostavno niti samoumevno, kot si včasih mislimo. Potrebno je veliko odgovornosti, prilagajanja in učenja vedno novih in novih stvari.