SEM SLABA MAMA?

»Mami, a bi lahko čuvala Aleksandra v četrtek, ker imam fotkanje za naslovnico v Ljubljani. Bom pripravila stekleničke za Aleksa, pa mu samo odmrzni mleko in mu daj jesti,« sem dejala decembra svoji mami.

Seveda je sledilo vprašanje: »Kakvo to sad imaš fotkanje opet? Mogu ja pričuvat ali da ostavljaš samo djete od mjesec dana – bože svašta. Mogla bi to neki drugi put odradit.«

Seveda sem potem pojasnjevala, da je prav zdaj odlična priložnost, ker kolegica, ki ima v lasti Agencijo22 (posredovanje modelov, hostes ipd.) organizira to fotkanje po izjemni ceni. Tako da – drugič v tem primeru ne obstaja. Zadala sem si namreč cilj, da knjigo čim prej izdam. Ok – res je, da imam ogromno slik še iz tako imenovanih mojih »manekenskih časov«, a mi nobena ni bila všeč, saj sem na vseh smrtno resna (skoraj nikjer se ne smejim). Lahko bi se slikala že preden sem rodila, a nisem ravno hotela »noseče naslovnice«. Tako da je bila ta priložnost zame edinstvena. Bo sine pač malo počakal – čeprav je imel komaj mesec dni in teden. A je tako ali tako veliko spal, hvala bogu, je res priden otrok (pomembno mu je, da je sit, previt, naspan – no ja, zdaj, ko je malce večji, pa se rad tudi malo igra in sodeluje v pogovoru s svojimi »gu-gu … gugugu«, kar je res prisrčno).

Ok, da ne zaidem preveč – rada imam svojega otroka. Zelo rada! A če pride neka priložnost, ki se mi zdi odlična, jo z veseljem zagrabim. Otroka imam rada – a se na njegov račun ne bom odpovedovala nekaterim svojim užitkom. Saj veste, kaj pravijo – zadovoljna mama, zadovoljen otrok (in seveda obratno).

Tako sem se decembra odpravila na fotkanje. Ob šestih sem imela dogovorjeno ličenje z make-up artistko Majo Železnik (toplo priporočam, če bo kdaj katera rabila!), okrog pol osmih oz. osmih pa sem bila v Grosupljem. S puncami iz Agencije22 smo imele fotkanje za božično-novoletno voščilnico, tako da se je zaradi tega vse skupaj malce zavleklo. S fotkanjem za mojo naslovnico ter za čestitko smo tako končali okrog polnoči, nazaj grede pa sem obiskala še Miloša v najinem najetem stanovanju v Ljubljani (takrat sem namreč še živela v Radovljici pri starših, saj sta mi pomagala z Aleksandrom, medtem ko je Miloš opravljal prakso v Trebnjem pri Tomažu Gorcu – z januarjem pa sem se preselila nazaj v Ljubljano).

Kakorkoli že, ko sem nekje okrog dveh oz. pol treh zjutraj prišla domov, je mama ravno nahranila Aleksa. Takoj sem ga poljupčkala, saj sem ga že močno pogrešala. Seveda sem vmes tudi klicala mamo, da vprašam, kako je. Hotela mi je vzbuditi malce slabe vesti, češ, kako je bil žalosten oz. kako je žalostno gledal, ko se je zbudil, da bi ga nahranila. In da je polival mleko iz flaške, ker še nikoli ni pil iz nje. Srček mali. Seveda mi je bilo malo žal, takoj sem ga privila k sebi in naslednji dan sem se potem ves čas crkljala z njim, da nekako nadoknadim zamujeno (sicer vem, da moja mami včasih rada malo pretirava, saj je Aleks načeloma zadovoljen in vesel otročiček – in pri babici in dedku mu v času moje odsotnosti ni bilo prav nič hudega :)).

Seveda to ni bilo prvič, da sem Aleksa pustila malce samega – bilo pa je prvič, da je bil sam z mojimi starši več ur. A bistvo je, da je otrok obdan z ljubeznijo in da so njegove osnovne potrebe zadovoljene.

No, seveda pa moram zapisati še zmagovalni komentar moje mame, preden sem šla na fotkanje: »Jao, sine, bolje idi drugi put. Šta će reći ljudi, ostavljaš samu tako malu bebu?!!«

Uh, ko slišim tole: »Šta će reći ljudi oz. kaj bodo rekli ljudje,« mi gredo pa kar kocine pokonci.

»Mami, mene boli briga, kaj bodo ljudje rekli. Jaz pač ne živim za druge, jaz živim zase.« Ja, moja mami se že od nekdaj čisto preveč obremenjuje z mislimi na to, kaj bodo o neki stvari rekli drugi ljudje. Tudi sama sem bila včasih takšna in sem potrebovala kar nekaj časa, da se osvobodim teh okov. Ker glejte, živa resnica je, da se nihče ne ukvarja z vami bolj, kot se ukvarja sam s seboj (če pa se ukvarja z vami, je to potem le bežanje pred samim seboj. Konec. Pika.)

To je pač eno izmed omejujočih prepričanj večine ljudi. In večina ljudi zato ne živi resničnega sebe, ker se preveč obremenjuje z drugimi. Moja mami se npr. zelo obremenjuje z drugimi – kaj bo kdo rekel. Pa kaj koga briga, kaj bo kdo rekel! Zato sem se iz postopkov svoje mame naučila, kako ni treba živeti. Ona je npr. vedno gledala in se razdajala bolj za druge kot zase. Vedno je imela sebe in svoje užitke na zadnjem mestu. Vedno! Še danes. Nikoli ni rekla npr. »Renata, danes grem pa jaz uživat v wellness in me cel dan ne bo. Znajdita se z očetom brez mene.« (Seveda karikiram, lahko bi bilo tudi kaj drugega.) Nikoli. (Pa bi ji še kako privoščila!) Ampak vedno gleda na to, da bi bilo drugim bolje. Ne zaveda se, da je najprej treba poskrbeti zase in za svojo srečo, če želi, da je takšen konec koncev tudi njen otrok. Zadovoljen in srečen!

Seveda sem več kot hvaležna, da imam starše, ki živijo meni blizu in ki jim z možem lahko v skrb zaupava svojega otroka. Neskončno sem hvaležna za to! Te stvari se morda namreč zdijo samoumevne, a vsi nimajo te možnosti, zato sem tega res vesela. Vesela sem, ko poskrbita za Aleksa vsakič, ko nama je to potrebno. Seveda jima ni težko, saj ga obožujeta. In tudi jutri ga bosta vzela v varstvo, da greva z možem lahko na rojstni dan k moji sestrični.

Z možem namreč postopava po čisto drugi logiki, kot moji starši. Ker nama je vseeno, kaj bo kdo rekel. K sreči se v vsem razumeva in se brez težav dogovarjava glede varstva za Aleksa. Ko gre Miloš v fitnes, jaz skrbim zanj doma -, ko grem v fitnes jaz, zanj skrbi Miloš. Seveda pred tem poskrbim, da Aleksa dobro nahranim, da ne bo lačen, dokler ne pridem domov (za vsak slučaj pa imava v shrambi tudi adaptirano BIO mleko). Seveda si ne delava težav, ko gre kdo izmed naju na pijačo (jaz s kolegico, on s kolegi). Človek namreč mora imeti, poleg tega, da je starš, tudi svoje življenje. Čas za tisto življenje, ki ga je imel tudi prej – pred rojstvom otroka. Kar je spet dokaz temu – zadovoljna mama, zadovoljen otrok (oz. zadovoljen očka, zadovoljen otrok; medtem ko npr. moji starši ob omembi tega, da grem v fitnes, vedno zamahnejo z roko v smislu: »Kakav fitnes sada?!«).

Na ta način človek malo zadiha, izstopi iz vsakodnevne rutine (dojenje, previjanje, spanje, igranje; kuhanje, pospravljanje doma itd.). Napolni si baterije, ima čas za socialno – družbeno življenje. Ko grem npr. s prijateljico na pijačo, ki včasih traja tudi nekaj ur, sem po tem kot prerojena (uh, kakšen občutek je bil takrat, ko sem rodila in po desetih dneh, ko sem bila ves čas zaprta doma, šla ven na zrak in na pijačo s kolegico – neprecenljivo!!!). Ko pridem domov, sem potem res lahko tista prava, dobra mama, ki je pogrešala svojega otročička in mu lahko da vso ljubezen tega sveta! Ker je ta mama zadovoljna, sproščena, vesela mama, ki je ta dan naredila nekaj tudi zase, za svoje boljše počutje. Ker ta mama dela na svojih ciljih, kljub temu da je na porodniški (tudi tu mi Miloš priskoči na pomoč, ko se npr. glede izdaje knjige dobim s Petro Škarja ali Tomažem Gorcem). In ker si ta mama in ta oče vzameta tudi čas zase, ko je to potrebno. Se pogovarjata, razvajata, uživata – in na ta način sta lahko otroku najboljša starša.

Zato si je potrebno poleg otroka vzeti tudi čas samo zase in za stvari, ki vas veselijo. In samo za partnerja -, da ne pozabita, da sta na začetku bila samo vidva in da se vajini pogovori ne vrtijo le okrog otrok in vsakodnevnih opravil. Le tako bosta lahko prava starša vajinemu otroku. Le tako mu lahko nudiš vso ljubezen tega sveta. Zadovoljna starša = zadovoljen otrok.