GNUSILA SEM SE SAMA SEBI

Objavljam odlomek iz knjige V iskanju ljubezni.

Ana naj bi namreč nehala delati v kazinoju in Bor mi je pozimi povedal, da naj bi se tokrat njuna zgodba dejansko in prav zares končala. Mislim, da sem bila že malce imuna na tovrstne zgodbice. Seveda sem mu hotela verjeti, kot že ničkolikokrat prej, a hkrati me je vsakič razjedal dvom. Preverjala sem njegov telefon in kmalu tudi ugotovila, da se Anino ime resnično več ne pojavlja v dnevniku klicev – možno pa je tudi, da so bili ti pogovori izbrisani, le kdo bi vedel? A vedno znova so se v imeniku pojavljala tudi druga imena. Nekoč mi  je celo sam pokazal MMS, ko mu je neko dekle brez kakršnegakoli sramu poslalo svojo na pol nago fotografijo, medtem ko sva bila skupaj. Jaz pa sem mu bila ves ta čas zvesta.

Občasno sem se slišala le s prijateljem iz Ljubljane, s katerim sva se že pred leti spoznala prek IRC-a (»chat« oz. spletna klepetalnica, ki je bila aktualna, ko sem bila v srednji šoli, predhodnik MSN-ja in Facebooka), v živo pa se nisva videla nikoli (spoznala sva se šele kasneje, ko sem že končala zvezo z Borom). Bil je torej neke vrste virtualni prijatelj, s katerim sva si tožila o takratnih problemih –  načeloma sva se pogovarjala o moji oz. njegovi takratni zvezi in zbijala šale. Človeka je vedno znal spraviti v dobro voljo. Ker je ravno delal izpit za avto, je predlagal, da greva na pijačo, če naredi izpit in bo slučajno v mojih koncih. Seveda se mi to ni zdelo nič spornega – nanj sem gledala izključno kot na prijatelja. Kaj kmalu mi je res poslal SMS, da je naredil izpit in da lahko kakšen dan pride pome z avtom. Odpisala sem mu nekaj v tem smislu, da se lahko še slišiva in zmeniva. V bistvu pa me je bilo strah tega, da bi se resnično dogovorila za pijačo, saj sem globoko v sebi čutila, da se mi ne bi dobro pisalo, če bi Bor izvedel za to. A kljub temu da sem ga poznala in vedela kako diha, sporočila nisem izbrisala iz telefona. Celo nalašč sem ga pustila v telefonu, da bi ga mogoče naredila malce ljubosumnega. Konec koncev  naj vidi, kako je, ko si oseba, ki jo imaš rad, dopisuje z drugimi.

Tako »oborožena« sem prišla k njemu domov. Kot že ničkolikokrat prej, je moj telefon ostal na Borovi nočni omarici, medtem ko sem se šla v kopalnico tuširat. Nisem bila ravno prepričana o tem, ali preverja moj telefon – a najbrž ga je, saj se je zaradi dopisovanja z drugimi fanti enkrat že jezil name. A od takrat si nisem dopisovala z nikomer, razen z zgoraj omenjenim prijateljem, medtem ko si je Bor izmenjeval sporočila z drugimi ženskami iz minute v minuto. A to je bilo seveda manj pomembno, saj je on moški in kot tak si lahko vse privošči. Ženske, ki bi si dopisovale z drugimi, pa so bile v njegovih očeh označene kot lahke.

Kakorkoli že, nič hudega sluteč sem se tuširala v kopalnici, nakar je noter vstopil Bor in se ustavil pred ogledalom. Stisnil je čeljusti in hitro mi je bilo jasno, koliko je ura. Točno sem poznala njegovo obrazno mimiko, in ko sem videla, kako se mu je čeljust čudno zaskočila, sem v trenutku vedela, da se mi ne piše dobro, saj je bil še malo prej dobro razpoložen. Skozi glavo mi je šinila misel, da je najbrž prebral sporočila v mojem telefonu, in obšlo me je rahlo zadovoljstvo. Njegovo ljubosumje sem si v tistem trenutku razlagala tudi kot dokaz ljubezni. A zadovoljstvo, da sem mu vrnila milo za drago, ni trajalo dolgo. Skozi stisnjene zobe me je vprašal nekaj v smislu, kako je kolega oz. kdaj grem na pijačo. Bil je besen kot pes in resnično nisem imela časa karkoli reči. Začela sem nekaj govoriti (mislim, da so bile te besede: »Ne, ne, ne …«) ali pa se celo opravičevati, a je bilo že prepozno – njegova roka me je že dosegla. Z desnico, levico ali morda celo z obema rokama mi je »prisolil« klofuto, a ker sem se zbala zase in se začela še bolj opravičevati ter jokati, me je zgrabil za glavo in me zabil ob steno. Enkrat ali celo dvakrat. Ne spomnim se več. Luknja v spominu. Čutila sem le, kako mi raznaša glavo, poleg tega pa sem z zgornjimi zobmi zadela ob spodnje in se zaradi teže udarca močno ugriznila v ustnico. Mislim, da mi je skoraj spodrsnilo. Morda mi celo je.

Bor je z besedami: »To je zato, da si zapomniš, da se iz mene ne boš delala norca!« besno odšel iz kopalnice v dnevno sobo in zaloputnil vrata za seboj. Zvok tega je deloval kot dodaten, tretji udarec.

Udarec ob steno me je tako zelo zelo bolel. Hlipala sem in glasno jokala kot majhen otrok. Gromozanske, debele solze so lile v potokih. Stisnjenih oči sem se sključila ob steno in se zvila v klopčič. Bila sem neznansko jezna na Bora. Ko bi se le znala braniti! Potem bi že videl. A o borilnih veščinah nisem imela pojma, nikoli se nisem znala tepsti. Poleg tega je bil resnično močan in proti njemu ne bi imela niti najmanjše možnosti. Če bi se upirala, bi jo odnesla še slabše. Skozi glavo mi je švigalo milijon vprašanj. Najbolj sem se bala tega, da se bo tokratni udarec na meni prvič resnično poznal. V ustih sem čutila toplo, sladkasto tekočino in bala sem se pogledati v ogledalo. Kaj, če imam pretres možganov? Kaj naj rečem staršem, kaj naj rečem prijateljicama s fakultete, kakšen izgovor naj uporabim, da ne posumijo, kaj se dogaja v najini zvezi? Previdno sem stopila izpod tuša, da mi ne bi spodrsnilo, in se postavila pred ogledalo, da ocenim posledice.

Ko sem se pogledala v ogledalo, me je zabolelo v dno duše. Nikoli prej se še nisem videla takšne. Ustrašila sem se svoje podobe v zrcalu. Bila sem objokana, z razmazanim ličilom okrog oči zaradi solz, ki sem jih lila. V zgornjem levem kotu glave je bilo moč opaziti ogromno buško z rahlo odrgnino. Ko sem rahlo razprla ustnice, sem opazila, da sta sprednja zoba precej krvava. Tega sem se tako zelo ustrašila, da me je kar zmrazilo. Imela sem občutek, da se mi oba zoba majeta in da mi bosta izpadla. Postalo me je tako zelo strah, spraševala sem se, kaj naj rečem staršem, če bom izgubila zob in začela še bolj jokati. Videla sem se že, kako čakam na urgenci. Grozen, črn scenarij se mi je odvijal v glavi. Odkar sem namreč z glavo zadela ob steno, sem bila povsem panična, tresla sem se po celem telesu. Tako zelo sem hlipala in kar nisem in nisem se mogla umiriti. Vse me je bolelo, predvsem glava, ki je bila tako zelo težka, in imela sem občutek, da mi jo bo razneslo. Zaman sem želela zadušiti solze, saj bi potem še bolj hlipala in bolelo bi me v pljučih. Nisem mogla trezno razmišljati, a k sreči sem hitro ugotovila, da je kri na zobeh posledica močnega ugriza v notranji del ustnic, s katerih sem odstranila kar nekaj kože. Nenadoma mi je bilo lažje pri srcu. Staršem in prijateljicam ne bo treba izvedeti za to, kaj se mi je zgodilo. In v tistem trenutku se mi je to zdelo še najbolj pomembno – da osebe, ki jih imam rada in jih skrbi zame, ne izvedo resnice.

Gnusila sem se sama sebi, ker sem sploh morala razmišljati o tem. Tako zelo sem si želela zaloputniti vrata Borovega stanovanja in za vedno oditi iz njegovega življenja. Tako zelo! A nisem mogla in nisem znala. Kot da bi bila z močno nevidno vrvjo privezana nanj. Takšen scenarij in podobo dekleta, ki sem jo gledala v ogledalu, sem videla le v hollywoodskih filmih. Tisto, česar nikoli nisem mogla razumeti, je postalo moja realnost. Nikoli, niti v najhujši nočni mori, si ne bi mislila, da se mi bo zgodilo kaj takega!

A se je.

Vedno sem si mislila, da je seveda enostavno oditi od nasilnega moškega. Samo obrneš se in greš! Tako enostavno je. Pa vendarle je bila resnica čisto drugačna. V bistvu je grozno težko. Ko se je to zgodilo prvič, sva bila skupaj leto in pol in že takrat sem ga močno ljubila. Če bi prvič resnično odšla, bi se mogoče še pravočasno rešila, a tako je bilo vedno težje in težje. Nanj me je vezalo ogromno čustev – čustva so vedno čustva, pa naj gre za strah, jezo, ljubezen ali sovraštvo. In dokler do človeka čutiš karkoli, se vrtiš v začaranem krogu. Njemu pa sem s svojimi dejanji vedno potrdila, da se bom vrnila vsakič, ne glede na to, kaj naredi. In tudi tokrat je bilo tako.

Obrisala sem si solze in se pobotala s takratnim fantom. Na poti do doma sem si izmislila zgodbico za starše in najboljši prijateljici s fakultete. K sreči tisti dan niso opazili ničesar, saj sem si s sprednjimi lasmi prekrila buško. Nadela sem si nasmešek, kot da je vse v najlepšem redu, čeprav je znotraj mene vladal kaos. Naslednje jutro sem se pri zajtrku popolnoma vživela v laž, ki je s ponavljanjem v mislih in z mojo prepričljivostjo v govoru postala resnica. Mami, ki je vedno vse opazila, sem rekla: »Glej, kako sem smotana[1]! Včeraj na faksu mi je padel kuli na tla, in ko sem se sklonila, da ga poberem, sem tako močno butnila z glavo ob leseno mizo, da sem preštela vse zvezdice. Glej, kakšno buško imam!« Sama sebi sem verjela, ko sem izgovarjala te besede.

Mama se je ustrašila in odgovorila z besedami: »Joj, pazi malo, šta radiš i kako uzimaš stvari!«[2] Isto laž sem ponovila tudi prijateljicama na fakulteti. Ob tem početju sem se sicer počutila kot »drek«, saj sem lagala najljubšim osebam. A na ta način sem bila rešena. Če bi namreč same opazile buško in začele drezati vame z vprašanji, bi najbrž težje prikrila zadevo, saj bi se mogoče zapletla v laž. Zato sem rajši sama načela pogovor o tem, saj bi slej ko prej opazile buško.

[1] nerodna

[2] »Joj, pazi malo, kaj delaš in kako pobiraš stvari!«

Nadaljevanje zgodbe lahko preberete tako, da kliknete TUKAJ in naročite knjigo v prednaročilu (namesto 19,99 eur je trenutna cena 15,99 eur + polovična poštnina).

***Vsa imena v odlomku so spremenjena zaradi varovanja osebnih podatkov. Gre za opis moje resnice. Zgodbe nisem napisala zato, ker bi mi bilo v kateremkoli trenutku žal zaradi dogodkov, ki so se zgodili, ali ker bi kogarkoli želela očrniti, temveč zato, da lahko pomagam nekomu, ki morda prestaja podobne situacije, ki so se dogajale meni. Sama bi bila namreč v preteklosti zelo vesela takšne knjige, saj bi mi bila najverjetneje prihranjena marsikatera solza.