»JAZ GA BOM PA SPREMENILA !«

Ta stavek pa je zagotovo eden mojih najljubših! »Jaz ga bom pa spremenila!« Oziroma: »Zaradi mene se bo spremenil.« Seveda, ta »Don Juan« je od nekdaj čakal samo mene, da vstopim v njegovo življenje, da se spremeni! Kakšna utopija!

Ok, ne rečem, da se določena oseba lahko spremeni do določene mere: a zgolj, če si tega sama resnično želi in ima voljo oz. interes, da nekaj pri sebi spremeni.

V zveze navadno vstopamo vsak s svojo prtljago (oz. vsak s svojimi vzorci obnašanja, ki jih navadno najprej poberemo v svoji primarni družini, pa tudi v družbi itd.). Dve osebi tako trčita skupaj in če želita obstati, se morata (ko mine tista faza zaljubljenosti, ko je vse lepo in prav, ptički čivkajo, on je popoln, ti si popolna, skratka vse je tako čudovito in oh in sploh) naučiti shajati drug z drugim. Seveda ima vsak svoje »napake« (nobena oseba na tem svetu namreč ni popolna, če pa misli, da je, pa navadno živi v veliki zmoti). In nekatere napake so sprejemljive oz. take, ki jih z delom na sebi in na partnerski zvezi (z dobro komunikacijo, zaupanjem itd.) lahko odpravimo, druge pa malo težje. Za le-te pa je potrebno tudi nekoliko več dela in pripravljenosti ter sodelovanja z obeh strani.

Priznam, včasih mi je bilo pomembno samo to, da je tip »hud«. Bila sem nesamozavestna, v sebi sem nosila občutek manjvrednosti (le da se tega nisem zavedala) in pred svetom sem se hotela postavljati s svojim fantom. Videz »srečnega in popolnega para« mi je pomenil vse.

A zveza nikakor ni zgolj le videz (čeprav se ljudje radi pohvalimo pred drugimi s svojim »tako srečnim in popolnim »insta« življenjem).

No, pa da preidem na temo današnjega članka: Ko sem po nekaj mesecih zveze z osebo, ki jo natančneje opisujem v knjigi V iskanju ljubezni, ugotovila, da me fant vara, sem bila najprej razočarana. Seveda sva prekinila, a kaj kmalu sva se tudi pobotala – kar je konec koncev tudi posledica tega, da v življenju nisem imela točno začrtanih ciljev; na ta način sem pustila, da me življenje pelje okrog.

Zagrizla sem v vabo in se odločila, da bom pa jaz tista, ki bo spremenila svojega »Don Juana«. Kakšna zmota! Sprva sem mu seveda celo dovolila, da ima druga dekleta, saj sem mislila, da me bo imel raje, ko bova imela tisto »resno, pravo zvezo«. Mislila sem, da je še premlad za resno zvezo in mu dala zeleno luč, da ima tudi druga dekleta. Mislila sem, da se bo tega početja slej ko prej naveličal in bo zvest samo meni. Pa kaj še! To se seveda ni zgodilo. Ker sem bila sama sebi tako nepomembna, so se začeli tudi udarci (tega, drage moje/dragi moji, pa res nobeni ne privoščim in nobeden od nas ne bi smel soustvarjati odnosa, kjer je prisotno nasilje!). Ker prvič nisem zbrala poguma, da odidem, se je vse skupaj le še stopnjevalo. Bila sem vpeta v začarani krog laži, prevar in udarcev.

In ves ta čas sem UPALA, močno upala, da se bo spremenil. Saj mi je to ne nazadnje tudi sam vsakič obljubljal. Po vsaki prevari, udarcu … a spremembe ni bilo od nikoder.

Zakaj? Ker si sam globoko v sebi ni želel. Oz. četudi si je želel, je bila njegova »prtljaga« iz preteklosti (otroštva) premočna in za to, da bi prenehal biti nasilen, bi potreboval ogromno ogromno dela na sebi.

»Delo na sebi« pa je čakalo tudi mene, ko sem končno SPOZNALA, da je upati zaman. Ko sem končno SPOZNALA, da lahko spremenim le samo sebe in ne njega. In sicer tako, da se začnem spoštovati, delati stvari, ki jih ljubim in za katere prej nisem imela poguma.

Torej: lahko vztrajamo v zvezi in upamo, da se bo oseba spremenila, a za to konec koncev ne naredimo čisto nič (ne delamo na sebi, ne beremo knjig za osebnostno rast, se ne pogovarjamo dovolj s partnerjem, ne gremo na terapije – ja, tudi te so včasih potrebne, sploh v mojem primeru so bile – a kaj, ko si (pre)mlad, da bi neke stvari dejansko razumel in se ti to zdi »deveta vas«), lahko pa obrnemo novi list papirja, rečemo: »Dovolj je,« in zaživimo novo življenje, stran od uničujočih vzorcev.

Torej, ko se spremenimo sami, se navadno spremeni tudi partner. Če pa se ni zmožen spremeniti, pa je čas, da odidemo in v naše življenje bo slej ko prej vstopila oseba, s katero smo na isti energetski ravni (če smo se torej naučili ceniti se, spoštovati itd., potem bomo tudi pritegnili takšno osebo, sicer se bomo vrteli v začaranem krogu; res pa je, da je pridobivanje na samozavesti dolgotrajen proces, in zaradi vse »prtljage« iz preteklosti tudi sama še vedno delam na tem, saj mi določena področja še vedno malo »umanjkajo«).

Zapomnimo si: Ne moremo spremeniti nikogar, ki si sam tega ne želi. Spremenimo lahko samo sami sebe.

Dokler gojimo upanje, da se bo oseba spremenila, toliko časa vztrajamo v odnosu (plus navadno so prisotna močna čustva – dvom, strah, jeza, žalost, ljubezen, strast itd., ki nas vežejo na ljubljeno osebo).

Več o tem sem seveda napisala tudi v svoji knjigi V iskanju ljubezni – Kako sem premagala vrtinec laži, prevar in udarcev ter spoznala ljubezen do sebe, ki je le še nekaj dni na voljo po prednaročniški ceni 15,99 eur (redna cena je 19,99 eur) in polovični poštnini (2 eur). Svoj izvod si lahko le še nekaj dni zagotovite s klikom na povezavo: http://www.sirena88.com/v-iskanju-ljubezni/