KAJ JE NAROBE Z ŽENSKO, KI SE VRAČA K NASILNEŽU?

Najbrž si si tudi ti kdaj zastavil/-a vprašanje:
KAJ JE NAROBE Z ŽENSKO, KI SE VRAČA K NASILNEŽU?

Navajam *RESNIČEN PRIMER*:
Znanec vpraša znanca: »Hej, je kaj novega pri tebi, love in to?!«
Znanec odgovori: »Pa evo, spet se slišim z bivšo, k sm jo uzadno nalomu!«
Načeloma sledi sledeča scena: sogovornik je tiho, se ne spušča v komentar. Četudi se ne strinja z njim, mu rajši prikimava, kot pa da bi se spuščal v besedni konflikt. Ostali »poslušalci« se tiho zgražajo, in ko je omenjena neprijetna situacija »mimo«, se v en glas sprašujejo: »Kaj je narobe z žensko, ki se vrača k nasilnežu?!«

Lahko bi rekla, da je vprašanje povsem na mestu. Tudi sama sem namreč šla čez to. In res je zelo težko opisati vse občutke in misli, ki se ti v takšnem obdobju ljubezenske zveze podijo po glavi. Namreč, nahajaš se v črni luknji, črni luknji negativnih misli in obsesivnih občutkov, iz katerih ne vidiš izhoda. Zdi se kot začaran krog. Udari te. Zmerja te. Odstraniš se iz zveze. Hudo ti je. Razmišljaš o tem, da morda moški, s katerim si v zvezi, vendarle ni tako zelo slab. Sovražiš ga. Pogrešaš ga. Veš, da je prav, da ga zapustiš, saj nasilje ni nekaj normalnega (je slabo, prizadene te).

Po drugi strani pa se spominjaš vseh lepih trenutkov, ki sta jih skupaj preživela. In upaš. Ves čas UPAŠ, da se bo spremenil. Da ga bo srečala pamet. Da spozna, da ni boljše od tebe. In po nekaj dneh dobiš SMS, v katerem se ti »nasilnež« opravičuje za svoje dejanje iz besa. Obljublja, da tega ne bo storil nikdar več. Morda celo joče. Prizna, da je bil bedak. Zveni znano?

Ti, ženska, pa zbegana, kot si, v negativnem črnem oblaku, ki te duši zmerom bolj in bolj, slišiš besede, ki si jih hotela slišati: »Spremenil se bo!« Molk je torej zalegel. Spoznal je, da si vredna. Postavila si ga na svoje mesto. Utopija. Zraven seveda še razmišljaš, da ni nikogar drugega, ki bi te imel rad. Misliš, da so vsi isti. Razmišljaš, da bo z drugim še slabše. Razmišljaš o tem, da se morda nikoli več ne zaljubiš. Vem, vse vem!
Vem, kako ti je!

A zdaj naj ti povem še to: »Ženska, nimaš se rada!« Četudi misliš, da se imaš, se nimaš. Le kako se boš imela rada, ko se v tebi pretakajo negativni občutki. Bes, strah, sram, krivda, jeza, ljubezen, pomešana s sovraštvom. Ne veš, da si zaslužiš bolje. Misliš, da je »on« tvoj vrhunec. Vrhunec in smisel tvojega življenja. Ne predstavljaš si življenja brez njega, pa čeprav je boleče. Utapljaš se in utapljaš, iz dneva v dan, vedno bolj in bolj … Vztrajaš, ker ne veš za boljše!!

Dokler ne pride točka razsvetljenja – če pride! »Nimam se rada!« spoznaš. Navda te MOČ. Poiščeš moč v sebi! Končno ti je prekipelo – končno je lonec do vrha poln in kipi na vse strani. Veš, da je prišlo do točke, ko ne moreš več naprej, tako kot doslej. Ko imaš vsega DOVOLJ! Ko zbereš POGUM – in odideš! Za vedno rečeš preteklosti in njemu, ZBOGOM …

Ženska, boš poiskala MOČ V SEBI?! Nekaj malega za začetek, ti ponujam v knjigi: http://www.sirena88.com/v-iskanju-ljubezni/