JE PIFLANJE OZ. UČENJE NA PAMET SIZIFOVO DELO?

Ne vem, ali sem edina ali pa mogoče še koga piflanje oz. učenje podatkov na pamet spominja na sizifovo delo (če slučajno kdo ne ve: Sizif je bil grški mitološki kralj, ki je v posmrtnem življenju valil skalo na hrib, ki je vsakič znova, potem ko jo je prikotalil do vrha hriba, padla na vznožje. Nato je valil skalo vedno znova in znova).

In sicer, zakaj ravno ta primerjava?

Sizif je torej valil svojo skalo na vrh hriba vedno znova in znova. Vsakič mu je padla na dno in moral je ponoviti vajo.

Sama sicer nikoli nisem imela veliko težav pri »piflanju« oz. pri tem, da si zapomnim podatke, ki so jih v osnovni in srednji šoli ter na faksu, zahtevali učitelji oz. profesorji od mene. 

Enostavno se je namreč treba usesti, odpreti knjigo, zapiske in podobne stvari ter se učiti. Besedo za besedo, stavek za stavkom, poved za povedjo, odstavek za odstavkom je bilo treba ponavljati in si zapomniti.

Naj povem, da sem bila v osnovni šoli ves čas odlična, v srednji prav dobra, na fakulteti sem imela povprečje okrog 8 – torej prav dobro, tako da je morda zapis “pridne učenke” na to temo nekoliko presenetljiv. Zanimivo je, da se v osnovni in srednji šoli se nikoli nisem spraševala o smislu tega početja. Zakaj si moramo zapomniti gore podatkov, ki jih bomo v življenju potrebovali le redkokdaj ali pa sploh ne?! (No izjema so morda zdravniki, pravniki, učitelji itd.).

Ne morete si niti misliti, koliko ljudi, ki so končali faks, srečam, nato pa mi povejo, da se danes večine stvari, ki so se jih učili tekom študija, danes niti ne spomnijo več.

Tudi sama nisem bog ve kakšna izjema pri tem. Ogromno stvari, ki sem se jih učila tekom šolanja, se danes niti približno ne spomnim več! Npr. v osnovni šoli smo imeli kemijo, ki sem jo vedno imela zaključeno 5, a se danes ne bi spomnila niti enega stavka, ki smo se ga tam učili! Edino, kar sem od tega predmeta odnesla, je, da poznam določene kratice iz periodnega sistema. Da kakšne fizike, matematike (kosinusov, sinusov in ostalih neumnosti, ki pridejo v poštev, za nekoga, ki ga to področje niti malo ne zanima) sploh ne omenjam. Seveda se najde še mnogo predmetov, ki naj bi bili po obstoječem šolskem sistemu »obvezni«, a se na koncu učiš takšnih podrobnosti, ki jih najbrž nikoli ne boš potreboval – razen seveda, če te določeno področje še posebej zanima in se želiš z njim tudi ukvarjati).

Spomnim se primera iz srednje šole: za test sem se morala naučiti približno 30 ali 40 strani snovi iz zvezka. Seveda sem tako naredila in test pisala 5. Čez približno dva ali tri tedne sem bila isto snov vprašana pred tablo, a ker je vmes nisem ponavljala, sem dobila komaj 2.

Kaj torej hočem reči?

Če določene snovi, ki se je piflaš, tudi vedno znova in znova ne ponavljaš, jo skoraj zagotovo v veliki meri tudi pozabiš. Ocene torej še zdaleč niso tudi odsev dejanskega znanja!

Zato se na tem mestu sprašujem: kje je torej smisel piflanja oz. učenja na pamet, če ga znova in znova ne ponavljaš?

Na fakulteti resda lahko narediš izpit, a če znanja iz določenega predmeta vedno znova ne obnavljaš, bo to znanje vedno ostalo znanje, ki je bilo namenjeno zgolj temu, da narediš izpit.  Nato pa, kot večina, komaj čakaš, da naučeno čim prej pozabiš (če seveda predmet ni ravno v skladu s tvojimi zanimanji).

Zato pravim, da je piflanje oz. učenje na pamet pravzaprav sizifovo delo – delo brez smisla (razen, če smo od piflanja res kaj odnesli, a večino stvari, ki smo se jih učili, žal pozabimo in v našem spominu ne ostanejo večno).

Prevečkrat pozabljamo, da danes namreč živimo v svetu informacij, ki krožijo z neverjetno hitrostjo, ne učimo se le iz knjig, kot nekoč, in podatki še zdaleč niso dostopni le v knjigah (imamo internet, revije, razne poučne vsebine).

Zato bi za zaključek morda omenila to, kar sedanjemu šolskemu sistemu v grobem najbolj zamerim: pomanjkanje vzpodbude za kreativnost in pomanjkanje prakse! Namreč, skozi celotno osnovno in srednjo šolo ter na fakulteti, smo imeli ogromno ogromno teoretičnih predmetov, a premalo prakse, premalo kreativnosti. Zato bi bilo lepo, ko bi več časa namenili tudi temu (a o tem se razpišem še kdaj drugič)!

Če se vam zdi moj zapis koristen, imate ideje, kakšen bi bil »idealen šolski sistem«, lahko všečkate, delite in komentirate. Ideje, strinjanje oz. nestrinjanje z zapisanim, so seveda dobrodošle! 🙂

Pa lep sobotni večer vam želim še naprej. 🙂