ZAKAJ SEM SOVRAŽILA TELOVADBO?!

 

Ko sem bila štiri leta, sem se naučila voziti kolo (brez pomožnih koleščkov ). Seveda navdušenja nisem mogla skriti in ves dan sem poganjala »bicikl« »na polno«. Zvečer pred spanjem, pa sem začutila močno bolečino v prsnem košu in težko sem dihala. Mama je vprašala, kaj je narobe in ali me boli srček in odgovorila sem pritrdilno.

Nemudoma smo šli k zdravnici, ki me je napotila na nadaljnje preiskave. Ugotovili so, da imam dvolistno zaklopko (takrat seveda nisem razumela, kaj to sploh je in kaj to zame pomeni). Dobili smo navodila, naj se izogibam težkim športom, sploh teku, saj bi me lahko celo stalo življenja.  Mama je bila prestrašena, ta strah pa je prenesla tudi name. Seveda sem se od takrat naprej pri športu vedno pazila.

V osnovni šoli sem bila mirna, tiha, pridna deklica, ki je imela vse predmete zaključeno s pet ali zelo uspešno, česar pa ne morem reči za telovadbo. Sovražila sem jo! Vsakič, ko je bila na sporedu telovadba, sem šla z muko tja – v telovadnico ali na stadion. Namreč, na živce mi je šlo, ker sem bila pri teku (ki je bil v osnovni šoli tako zelo pomemben in ocenjevan!), vedno med zadnjimi ali celo zadnja. Čeprav sem imela srčno napako, pa sem bila ocenjevana isto kot drugi, povsem zdravi otroci in od mene se je zahtevalo enako kot od drugih otrok, kar pa se mi ni zdelo pošteno. Gledala sem dekleta, ki so tekla kot za šalo, kot prave atletinje. Seveda so bile hvaljene, me »tazadnje« pa grajane. Na koncu sem imela telovadbo v osnovni šoli zaradi teka vedno zaključeno uspešno (kar bi bila nekako ocena tri), ne glede na to, kako dobro sem se znašla pri drugih športih, npr. pri košarki, rokometu, skoku v višino, plezanju in raznih drugih aktivnostih, ki so mi pa kar dobro šle od rok. Profesorjeva razlaga moje ocene je bila, da mi pač glede na moje stanje ne more zaključiti višje ocene kot uspešno, ker ne bi bilo fer do ostalih otrok (?!). To si lahko razlagate po svoje, kot si želite.

Sicer je bil profesor odličen in super človek in takrat sem to razlago sprejela brez besed in se mi je zdelo normalno, a danes gledam na to z distance – zakaj?

Ker se mi enostavno zdi, da v osnovni šoli niso spodbujali telovadbe kot gibanja! Nas – ki nas šport ni pretirano veselil, profesorji niso znali navdušiti zanj. Še več – niso nam niti povedali, zakaj je šport tako dober, z opisnimi ocenami pa je avtomatsko to področje veljalo kot »kar nekaj« oz. manj vredno od drugih predmetov (matematike, slovenščine ipd.), zato ga je večina dojemala v smislu: »Ok, za ta predmet se mi pa ni potrebno posebej truditi.«

V srednji šoli sem imela telovadbo v prvem letniku zaključeno celo 4, a še vedno nisem bila navdušena nad njo. Tako ali tako sem bila suha, ves čas sem jedla ogromno čokolade (vsaj 100 g na dan!) in nisem imela nobene potrebe po tem, da bi se gibala več! Ker mi je zdravnica v Ljubljani takrat rekla, da sem telovadbe glede na moje stanje lahko v šoli popolnoma opravičena, sem to seveda izkoristila (»Ker se mi pač ni ljubilo truditi za nekaj, česar nisem marala! Komu se pa še ljubi »matrati« in »švicati«, sem si dejala.) in nadaljnja tri leta sem bila telovadbe povsem opravičena in med ocenami je pisalo: Športna vzgoja: opr.

Seveda tudi na faksu nisem pretirano trenirala. Izhajam iz nešportne družine in še vedno nisem imela pojma, zakaj bi se bilo dobro gibati.

No, v drugem letniku pa sem se opogumila in si kot zunanji izbirni predmet izbrala Sociologijo športa, prvi del je bil sestavljen iz teorije, drugi del pa iz prakse (izbrala sem si obisk v fitnesu 1x na teden). Profesorica v fitnesu je bila res izjemna. In končna ocena je bila sestavljena iz obeh delov, teorije in prakse. Malce sramežljivo sem ji povedala za svoje stanje, in sicer, da ne smem teči oz. s tekom pretiravati (če se »zmatram«, naj se ustavim in spočijem) in rekla je, da to sploh ni problem. Ocenjevala me je tako, kot da sploh ne bi imela »problema«. Končna ocena je bila 8, saj sem teorijo malce slabše pisala.

V tretjem letniku pa mi je izbirni predmet Medicine športa končno razjasnil veliko stvari. Končno smo se naučili, čemu vse telovadba služi in kateri so njeni pozitivni učinki (zmanjševanje krvnega tlaka, holesterola, da je dobra tudi za srce in krepi srčno mišico – ups, tega mi zdravniki niso povedali! – Enkrat sem bila že »za odpis«, no zadnja leta pa so mi dejali, da je telovadba vendarle zaželena, a naj ne pretiravam – a moram naglasiti, da danes, hvala bogu, zmorem veliko več, kot s sprva predvidevali zdravniki, za kar sem iz dna srca hvaležna! ). No, skupna ocena iz teorije in prakse je bila na koncu 10.

Tako da, kot vidite, je močno odvisno tudi od profesorja, kakšno oceno bo dobilo »dekle s srčno napako«. Nekateri ocenjujejo na podlagi »ona ni ista kot ostali«, drugi pa ocenjujejo na podlagi »obravnavam jo isto kot vse ostale«. In zdi se mi pomembno, pohvaliti človeka, ki ne nameni nižje ocene samo zato, ker ene stvari (v mojem primeru intenzivnega teka), ne zmoreš!

V osnovni šoli bi bilo tako morda športni vzgoji pametno pripisati nekaj ur teorije, da se otroci že od malega zavejo, kakšen pomen ima šport in zdrava prehrana na naše telo. Poleg tega pa se mi zdi pripisovanje ocene glede na tek precenjeno – kajti ŠPORT je širok pojem in obstaja veliko ljudi, ki teka ne mara in se jim telovadba »zagabi« že samo zaradi tega, ker večina učiteljev kuje tek visoko v nebo in temu primerne so navadno tudi končne ocene učencev, kot da drugi športi ne obstajajo!

Poleg tega mi je npr. koncept Popolne vadbe milijonkrat zanimivejši, kot pa ves koncept v osnovni šoli. Ja,strinjam se, nekatere stvari so zanimive bolj, druge malo manj, izbor športov pa je tak, da žal vsem ne moremo ustreči, ocene pa so seveda relativne – navdušimo »nenavdušence« nad športom in v spektru vseh športov oz. vadb, ki so na voljo, poskusimo najti vsaj eno, ki učenca res zanima in tega naj se drži. Ali ne bi bil svet potem lepši? Tisti, ki ima rad odbojko, naj igra odbojko; kdor ima rad košarko, naj igra košarko, kdor ima rad plezanje, naj pleza, in kdor rad dela počepe, naj dela počepe! Kaj ni to enostavno?! Morda utopično?! Vem, a ne morem si pomagati! In seveda – naj vsak dela po svojih možnostih. Namreč, če nekdo teče kot blisk, drugi pa ne – potem od drugega na moremo pričakovati rekordnega časa pri teku. In ne moremo ga oceniti slabo, samo zato, ker ni dosegel zahtevanega časa! Ljudje smo si pač različni, a prav vsakdo se lahko giba – na svoj način. Pomembno pa je, da vztraja – in da se giba. Pa četudi 45 min le hodi okrog in okrog stadiona! Tudi to je namreč TELOVADBA!

Konec koncev je namen telovadbe, da zadihamo, se sprostimo, znebimo stresa in naberemo novih moči … ne pa doživljanje travm (ja tudi to sem doživela v osnovni šoli, ko sem morala v vesi v zgibi delati preval nazaj!! OBUP, ker sem se od strahu (ker se nisem upala zavrteti nazaj) skoraj polomila. Je to sploh še TELOVADBA?!)

Telovadba naj bo prijetna in naj bo človeku v veselje. Zato sama zagovarjam koncept Formule popolne postave oz. Popolne vadbe oz. Popolne bejbe, ki jo trenutno izvajam. Že dve leti namreč redno hodim v fitnes, spremenila sem prehrano, mož me je navdušil nad fitnesom, Miha Geršič in Tamara Simovič pa nad Popolno bejbo (in ne članek ni sponzoriran, ker moj blog ni monetiziran in nikoli nikogar ne reklamiram, a v ta koncept verjamem in zato ga tudi omenjam, saj podpiram dobre stvari, torej stvari, ki resnično delujejo!). Tako da se je moje življenje in odnos do športa spremenil šele ob vztrajnem prigovarjanju mojega moža, ki je navdušen nad fitnesom in me je ves čas »priganjal« (v pozitivnem smislu, seveda), naj ne posedam le na kavču in naj se začnem gibati in hoditi v fitnes, ter ko sem pred (mislim da) tremi leti naročila svojo prvo Formulo popolne postave. Uvidela sem, da telovadba ni le muka, ampak zadovoljstvo, motivacijo pa ti dajo prvi rezultati, ki jih dosežeš, ko slediš določenemu programu in prehrani. In kar je najbolje od vsega, je, da ti za »popolno postavo« (pač vsak ima svoje predstave o tem) sploh ni nujno teči! Dobra novica za vse nenavdušence nad tekom, kajne?!

Tako, če želite, da objavim še svojo preobrazbo po nosečnosti … let mi know.

Če pa se vam zdi, da bi ta zapis moral videti še kdo, delite. Sharing is caring, hvala! Vesela bom tudi vaših komentarjev na temo, komu od učiteljev v mojem primeru date najbolj prav: osnovnošolskemu, srednješolskemu ali pa na faksu. Hvala! 🙂