KAKO SEM PRIŠLA DO SVOJE SANJSKE POSTAVE – PO PORODU?

 

Nikoli nisem imela nekih težav z odvečnimi kilogrami, vse življenje sem bila namreč suha. Suha, ne fit, in med »biti fit« in »biti suh« je velika razlika!

Zaradi zdravstvenih težav (o tem sem pisala v prejšnjem blogu) se namreč vse nekje do 26. leta starosti nisem pretirano gibala. Konec koncev nisem niti imela neke potrebe po tem, saj sem bila »suha«. Resda pa  sem se skoraj vse življenje borila z napihnjenostjo, a vzroka zanjo nisem poznala. Jedla sem ogromno belih testenin, pomfrita, raznoraznih omak, na vse to pa sem pojedla ogromne količine čokolade (tudi 100 g in več na dan!) in pri tem ostajala suha. Super se mi je zdelo, da imam suhe noge, kar pa nisem mogla reči tudi za trebuh. Seveda do 23. leta starosti zaradi nezdravega življenjskega sloga nisem imela nobenih pretiranih težav, a ravno v letu, ko sem spoznala svojega moža, Miloša, so se mi začele ogromne težave z želodcem. Po vsakem obroku se mi je začelo neznansko spahovati, trebuh se mi je napihnil tudi do 10 cm (videti sem bila kot nosečnica v 5. mesecu), nemalokrat me je tako zelo bolel, da sem celo jokala!

Nato mi je »kliknilo« – nekaj moram spremeniti, saj tako več kot očitno ne gre več naprej! Šla sem v nek ljubljanski studio, kjer mi je gospa, ki se ukvarja z alternativno medicino, svetovala, naj z menija črtam vse mlečne izdelke, meso, čokolado, bele testenine itd. Mislila sem, da se bom kar zjokala, saj je bila to hrana, ki sem jo jedla (skoraj) vsak dan! Nisem si mogla niti zamisliti življenja brez čokolade, ki sem jo tako zelo oboževala! Sedaj mi je na meniju praktično ostala le zelenjava in polnovredne žitarice.

Kljub prvotnemu šoku, sem začela upoštevati dieto, ki mi jo je predpisala »alternativka«. Sprva sem se res počutila veliko bolje, imela sem več energije, a marsikateri dan sem komaj preživela brez tortice ali čokolade (ko sem videla kakšno reklamo ali objavo na Facebooku, so se mi takoj začele neverjetno cediti sline). Le z muko sem se zadržala, da ne bi pojedla cel krožnik torte (no, po desetih dneh sem jo :)).

Kakšen mesec dni ali več se mi potem resda ni spahovalo, a potem se mi je začelo spet (očitno mi niti prevelike količine zelenjave niso prijale). Poleg tega sem vidno shujšala, na 170 cm višine sem imela le 47 kg! (Pred tem sem imela okrog 53 kg.) Starši in fant so me svarili, naj preneham s tako drastično dieto. Maščobo sem namreč resda izgubljala, a na račun tega sem hkrati izgubljala tudi mišično maso, česar pa se takrat nisem prav dobro zavedala. Trenirala sem le 15 minut približno trikrat na teden, kar pa niti približno ni bilo dovolj!

Jaz julija 2014, na strogi dieti, 47 kg. Opatija, Hrvaška

 

Pustila sem se prepričati staršem in fantu ter prekinila z dieto, ki mi jo je predpisala »alternativka«. Zopet sem začela jesti vse, še posebej sladko in že septembra (torej le dva meseca po tem, ko sem z dieto prenehala) sem bila na isti teži kot prej. Bila sem suha, a zopet so se pojavile težave z napihnjenostjo (vrnile pa so se tudi obloge na trebuhu).

September 2014, Egipt, Hurgada, ko sem jedla čisto vse

Istega leta (ali leto kasneje) pa sem na Facebooku odkrila tudi Formulo popolne postave. Prepričal me je koncept treningov z lastno težo, ki sem jih lahko izvajala doma, poleg tega pa sem ugotovila (in to me je najbolj razveselilo!), da se mi ni treba odpovedati ne mesu ne mlečnim izdelkom, potrebno je le kombinirati prave sestavine in prilagoditi količino obrokov! Tako sem v svoj življenjski slog končno vnesla zdrave prehranske navade; torej kombinacija polnovrednih ogljikovih hidratov, proteinov, zdravih maščob. Počutje se je precej izboljšalo, zgaga je popustila (pojavila se je le, če sem med seboj kombinirala sestavine, ki mojemu želodcu niso najbolj prijale).

Moram pa povedati, da kljub rednim treningom, leta 2016 sem se vpisala tudi v fitnes center, še vedno nisem imela dovolj motivacije, da bi prišla do postave, kakršno sem si od nekdaj želela (neredni treningi, kljub večinoma zdravi prehrani, sem se še vedno večkrat »prekršila« in pojedla malce več sladic, kot bi smela). Sicer sem izgubila nekaj maščobnih oblog in moj trebuh je bil raven, a še vedno ni bil oblikovan tako, kot bi si želela. Blizu cilja sem bila januarja 2017, a že v marcu sem izvedela, da sem noseča. Prve tri mesece sem se tako treningom izogibala, a ko so se hormoni malce umirili, sem ponovno začela z vadbo (tokrat le v fitnes centru) in trikrat tedensko trenirala vse do 14 dni pred porodom! (Nosečke: o vadbi se prej posvetujte z zdravnikom in nikar ne pretiravajte s kilažo na utežeh – delajte tako, kot ste bile vajene pred nosečnostjo, a brez nekih visoko intenzivnih treningov.)

Seveda sem mislila, da se mi bo z nosečnostjo vse podrlo in da nikoli ne bom prišla do želene postave! Do 7. meseca nosečnosti (in z izjemo prvega trimesečja) sem se hranila precej zdravo, v 8. in 9. pa sem si privoščila prav vse, kar mi je srce poželelo (beri: raznorazne smetanove omake, pomfrit, Kinder čokolade in še in še). In to brez slabe vesti! Mi je pač pasalo! 🙂

Na porodu (10. novembra) sem tako imela 72 kg, vsaj 5 sem jih izgubila takoj, ko sem rodila, ostalih pet pa v roku enega meseca. Sicer sem po porodu sem še vedno nadaljevala z ne prav zdravo hrano, a bilo mi je vseeno, saj je prvih šest tednov tako ali tako potrebno mirovati. Nisem se obremenjevala s kilažo, saj je najbolj pomembno dojenčkovo zadovoljstvo in to priporočam tudi ostalim mamicam!

No, kljub želji, da bi po šestih tednih znova začela z zdravo prehrano, mi nikakor ni uspevalo. Čeprav so se mi znova pojavile težave z želodcem, zvečer pa grozno spahovanje, sem še zmeraj trmoglavo vztrajala pri svojem. Govorila sem si: »Samo še malo, samo še nekaj dni jem nezdravo, potem pa »prešaltam« na zdravo hrano.« A ni mi uspelo. Uspelo mi je šele, ko je postalo zares hudo, skorajda neznosno. Zvečer se mi je namreč tako zelo spahovalo od raznoraznih čokolad, smetanovih omak, pomfrita, kot še nikoli doslej! Pa to še ni bilo najhujše; najhujše je bilo, da me je vsak večer do enih ali dveh ponoči trebuh tako zelo bolel, kot da bi pogoltnila kamen in pritiskal na debelo črevo. Grozna bolečina, ki se je ne da opisati. Nisem mogla spati, vse dokler bolečina ni popustila.

Januarja, nekje po našem (pravoslavnem) božiču pa sem imela vsega dovolj. Presekala sem z nezdravim načinom prehranjevanja in že naslednji dan odšla v DM po zdrave žitarice (piro, ajdo, proseno kašo ipd.). Tako sem končno ponovno začela z zdravo prehrano (po PP) po nosečnosti, kar je bil zame velik premik. Z zdravo prehrano se namreč da narediti marsikaj (80 % uspeha pri preobrazbi namreč predstavlja zdrava prehrana; zastonj telovadiš ure in ure, če prehrana »ne štima« – to vem iz lastnih izkušenj!).

Tako, 1. in največji korak je bil narejen. Dobila sem motivacijo, sprejela odločitev, odkorakala po živila »za zdrav življenjski slog« in znova začela kuhati in jesti zdravo. Nato sem postopoma vpeljala treninge doma (v fitnes se mi tokrat ni ljubilo). Sprva sem trenirala približno 4-5x mesečno, 4 mesece po porodu pa že nekje 3x na teden, nato sem treninge le še stopnjevala. Vse do maja (torej do pol leta po porodu) sem se izogibala le trebušnjakom zaradi diastaze rektusov.

Ker sem imela res močno motivacijo, da to poletje končno dosežem to, kar mi prej nikoli ni uspelo (torej da pridem do postave, na katero bom končno ponosna in v kateri se bom počutila res samozavestno), sem svoj trud usmerila v zdravo prehrano in treninge. Ravno maja sem, kot naročeno, na Facebooku zasledila 60-dnevni brezplačni izziv z Miho Geršičem in se treningov in plana prehrane prvič v celoti držala! Motivacija je bila na vrhuncu, poletje se je bližalo, z vsakim dnem je bil napredek bolj in bolj viden in z vsakim dnem sem se počutila bolj in bolj samozavestno! Komaj sem že čakala, da skočim v kopalke. In prvič v življenju res samozavestno! Najbolj všeč pri tej vadbi pa mi je bilo to, da nikakor ni dolgočasna! Vaje se spreminjajo iz tedna v teden, kar je zame super, ker se enih in istih vaj hitro naveličam (npr. v fitnesu sem izvajala vedno ene in iste vaje in to je bil živ dolgčas).

Tako, prišlo je poletje in dosegla sem zastavljeni cilj. Prišla sem do postave, kakršno sem si od nekdaj želela, a pri tem se ne bom ustavila. Zdrav življenjski slog je namreč treba vzdrževati vse življenje! Avgusta sem sicer malce popustila s treningi in hrano, saj sem se intenzivno pripravljala na izpit in ga naredila, s septembrom pa sem se zopet »vrnila« nazaj, a tokrat sledim treningom Popolne bejbe s Tamaro Simovič. Končno nekaj za nas, punce! Nad treningi sem neskončno navdušena, saj sedaj prvič v življenju vem, kaj početi v fitnesu ter katere vaje kombinirati med seboj za največji napredek. In ja, vaje nikakor niso dolgočasne, zraven pa dobiš tudi recepte za okusno pripravo zdravih obrokov. Ker sem sladkosneda, si za zajtrk najraje naredim bananine palačinke z brusnicami – njami! Na ta način se tako na zdrav način izognem pretirani potrebi po sladkem čez dan (čokolado pa jem le, ko je na vrsti »cheat meal« oz. obrok po izbiri – torej 1x-2x tedensko; no ja, zdaj pozimi si bom morda privoščila kakšen takšen obrok več, a pred poletjem bom znova »pojačala tempo« – pomembno je le, da vzdržujemo zdrav življenjski slog).

Torej, ne diete, treba je ustvariti nek zdrav življenjski slog (prehrana in vadba), kjer naše telo ne bo stradalo! Ravno zato sem se odločila zaupati Popolni postavi (jaz zaupam njim, seveda pa je na voljo še ogromno drugih programov, a zame je PP zagotovo super izbira!).

Slika levo: jaz, mesec dni po porodu, slika desno: jaz, julija 2018 na ulcinjski plaži, Črna gora

Sicer pa nasvet za vse (novopečene) mamice: naj se vam nikamor ne mudi in četudi ste bile že pred porodom močno aktivne, se ne izpostavljajte takoj visoko intenzivnim treningom! Vedno je namreč čas, da poskrbite zase in za svojo postavo, a najprej poskrbite za to malo bitjece, ki ga imate ob sebi, saj nihče ni pomembnejši kot on (oz. ona!. Je pa tudi res, da če se v svoji koži dobro počutimo, so posledično tudi boljši odnosi okrog nas. In ne glede na postavo si velja zapomniti eno: zadovoljna mama, zadovoljen otrok.  Ter ne glede na “lepotne standarde” je naše, žensko telo ČUDOVITO, saj je devet mesecev oskrbovalo in še naprej oskrbuje naš mali čudež življenja.  🙂