COFFEE WITH ME TOKRAT DIŠI PO LJUBEZNI: POGOVOR S PISATELJICO ANO HAZLER

Tokrat je bila moja gostja ob kavici v moji spletni oddaji Coffee with me čudovita Ana Hazler, ki je napisala roman Diši po ljubezni.

Glavna junakinja romana  je Mija, vsakdanje slovensko dekle, ki bi bila lahko pravzaprav kdorkoli izmed nas (jaz, ti ali tvoja znanka). Tako kot mnogi drugi išče svoj prostor pod soncem in v svojem življenju prvič odkriva delčke sebe, za katere prej ni vedela, da obstajajo. Ko se ji praktično čez noč podre ves svet, ugotovi, koliko poguma in nežnosti je pravzaprav potrebno, da začneš živeti svoje sanje. Njene sanje tako odkrijemo skozi samo zgodbo. V ogromni želji, da končno najde tisto pravo ljubezen, ugotovi, da mora najprej ostati zvesta sama sebi.

Ana Hazler, pisateljica in prevajalka po poklicu, mi je v intervjuju ob kavici zaupala, da je bila že od nekdaj umetniška duša, ki ni vedela na kakšne vse načine bi izrazila svojo kreativnost.

Ana: »Rada rišem, pišem, plešem, se izražam skozi ples, kar sem ugotovila na tečaju salse. Ko se enkrat nekaj naučiš, je to potrebno dati ven na svoj način. Na tečaj salse sem se vpisala na pobudo svojega brata. Vmes sem sicer že skoraj obupala, ker se mi je zdelo, da sem povsem nemotorična in si počasi zapomnim gibe, a potem sem začela uživati. Osvojila sem osnove in začela izražati to, kar jaz čutim skozi glasbo. In tu je ta čarovnija pri meni. Zame ples ni nekaj, kar se naučiš po pravilih in to delaš.  Zdi se mi, da imamo vsi ritem v sebi, čutenje glasbe, čustva, ki jih radi izražamo in to je zame ples. Za moje pojme znamo vsi plesat, samo moraš si upati izraziti sam sebe.«

Renata: »Si že od nekdaj rada pisala?«

Ana: »Pisala sem rada vedno, že od majhnega. Pisati sem začela, ko sem bila najstnica, dijakinja,  na tiste stare računalnika 486, če kdo pozna, in sicer sem na tiste »tavelke« diskete pisala prve zgodbe. Bile so za mojo dušo. Ugotavljala sem, o čem želim pisati. Bila sem grozen ljubitelj znanstvene fantastike, Dodjejev X.  Vedno so mi bili všeč ljudje, ki nekaj naredijo iz sebe, kjer je vedno nek junak, ki nekaj doseže.

Čeprav sem od nekdaj oboževala znanstveno fantastiko, sem kmalu ugotovila, da ne morem pisati o stvareh, ki jih ne poznam. Zato sem se lotila pisanja ljubezenskega roman, saj menim, da ljubezen nekako poznamo prav vsi. Ugotovila sem, da mi prija izražati svoje občutke. Name deluje kot terapija. Namreč vedno, ko pišeš o odnosih, ne glede na to, ali so tvoji ali ne, daš notri veliko čustev.«

Renata: »Je zgodba v romanu morda tudi avtobiografska?«

Ana: »Zgodba ni avtobiografska, a sem v obdobju pisanja želela premleti svoja čustva in občutke in ven sem jih spravila skozi like, ki niso realni. V romanu je tudi cel kup nekih rešitev, idej, ki jih jaz takrat niti pod razno ne bi bila sposobna v resnici izvesti, so pa prišli iz mene in marsikdo mi pove, da ima knjiga v sebi cel kup naukov.«

Renata: »Pišeš tudi blog z imenom Hrana za dušo. Od kod ideja, navdih?«

Ana: »Blog Hrana za dušo sem začela pisati leta 2015, v prvi vrsti zaradi sebe. Zdi se mi, da v osnovi najprej izhajamo iz sebe. Na začetku je bil moj namen navdihovati ljudi in množice. A kmalu sem se zavedla realnega stanja o tem, da tudi jaz še ne znam vsega, ne razumem vsega in morda šepam pri določenih stvareh. Zato sem začela izražati svoja mnenja, občutke, kakšno stvar sem povedala čisto realno, tako kot je in mogoče ni vedno izpadla kot navdih, ker ni bilo nič olepšano, a morda ravno zaradi tega nekdo to začuti v smislu, da ni zlagano. Pomembno je biti v svoji nepopolnosti popoln. Zdi se mi, da se ves čas srečujemo s tem, kako biti mi mi – ponosni na sebe, iti naprej, nekaj narediti iz sebe in ostati to, kar smo.«

Renata: »Kaj se ti mogoče zdi pri osebnostni rasti najtežje?«

Ana: »Pri osebnostni rasti se mi zdi največji izziv, da se zazremo vase. Jaz sem po naravi trmasta, čeprav morda ni videti; a to je treba sprejeti, se slišati. Potrebno je kdaj prisluhniti tudi temu, kar govori okolica, prisluhniti, a še vedno vedeti, kdo si, kaj si. Pomembno je pogledati tudi sebe »od zunaj« in se pogovoriti sam s sabo. Pomembno je tudi zaupati življenju, ko enkrat ugotovimo, kdo smo.«

Renata: »Od kod si črpala idejo za moške like v romanu, ki jih sreča glavna junakinja, Mija?«

Ana: »Ena prijateljica je rekla, da moški liki v romanu Diši po ljubezni, ki jih sreča glavna junakinja Mija pravzaprav delujejo kot različni arhetipi moških. Dejansko sem notri vključila vse, s čimer se po mojem mnenju srečamo prav vsi, moški ali ženske; torej z nekom, ki je za tebe in ki bi bil primeren partner, a ga navadno ne opazimo; drugi moški je prmer takega, s katerim se ujameš, a do njega ne čutiš nič drugega, kot prijateljstvo; in pa nekdo, za katerega veš, da se ni pametno spuščati z njim v odnos, a kar rineš dalje in ga skušaš spremeniti v tistega »tapravega«.«

Renata: »Mija je uspešna, lepa, finančno neodvisna, njen edini »greh« je, da je samska po 30. Se ti zdi, da kot družba še vedno obsojamo samske ženske po 30.?«

Ana: »Zdi se mi, da ja. Spet po drugi strani se mi zdi, da nas družba neha obsojati takrat, ko mi sprejmemo sami pri sebi, da je to v redu in tega niti ne opaziš več, da je to kakršenkoli problem. In tu gre spet pravzaprav za zakon privlačnosti. Vse dokler se osredotočaš na komentarje okolice, ti bolijo. Ko se nehaš obremenjevat, izgine tudi ta bolečina. A če smo čisto realni, moram povedati, da je družba vendarle narejena za druženje in je narejena v obliki celic. Zdi se mi, da je samski ljudem precej težko, če niso vpeti v neke družbene strukture. V današnjem času gre zelo veliko v virtualni svet, veliko je Facebooka, Instagrama, spletnih aplikacij za spoznavanje ljudi in manj je druženja v realnem svetu. Svet družbenih omrežij na nek način nadomešča družbo, ki je ni  in zdi se mi, da včasih pozabljamo, da je druženje v realnem svetu bolj pomembno. Zdi se mi, da se samski morajo tudi zavedati tega, da se morajo vključevati v družbo in povezovati. Biti samska ženska po 30. – ali si zanimiva ali pa si posebna. /…/ Dostikrat se moramo pri samskih vsi vprašat, ali si samski, ker ti tako paše ali zato, ker ne veš, kako bi se vključil nazaj v odnos ali pa si morda ne upaš iskati sam sebe znova v odnosu. Lahko gre torej za strah in bežanje ali pa za zadovoljno samskost. Vsak sebe mora vprašat, kje je.  Potrebno je ugotoviti, česa si pravzaprav želimo. Pomembno je, da  nismo v odnosu zgolj zato, da lahko rečemo, da smo in ko se odločimo za nekoga, da ne bežimo, ko morda v odnosu postane malo pretežko.«

Celoten intervju ob kavici, si lahko pogledate na spodnji povezavi in ne pozabi, da s klikom na povezavo lahko na mojem YouTube kanalu sodeluješ v NAGRADNI IGRI za roman Diši po ljubezni.

Potrebno je le klikniti na VIDEO, pod videom KOMENTIRATI, zakaj si želiš roman in se NAROČITI na moj kanal Renata Kekovic, za še več takšnih luštnih oddaj Coffee with me.

Nagradna igra Diši po ljubezni