PRIJATELJSTVO

Ni vsako prijateljstvo tudi tisto pravo prijateljstvo. Iskreno. Iskrivo. Srčno. Včasih nagajivo in predvsem – zaupljivo.


Na svoji poti sem srečala že mnogo ljudi. Takšnih in drugačnih. In eno je resnično – preko prijateljstev rasteš. Se učiš. Doživljaš vzpone in padce.
Ko si mlad in naiven, z lahkoto verjameš vsem. Verjameš, da če si sam iskren do nekoga in si zaupanja vreden, zadržiš vse stvari druge osebe zase, da je tudi druga oseba takšna. Pa velikokrat ni. In se razočaraš. Tukaj se človek nauči previdnosti. In zato lahko na podlagi takšnih izkušenj z lahkoto oceniš, kdo je kakšna oseba. Takšne ljudi potem zadržiš v življenju ali pa jih pustiš.


Z nekaterimi osebami se v določenem življenjskem obdobju resnično dobro razumeš. Pa se zgodi – selitev v drug, bolj oddaljen kraj ene ali druge osebe, sprememba mišljenja, življenje – in enostavno zgubiš stik, če ni interesa, da se stiki ohranjajo. Seveda pa morata biti zainteresirani obe strani. In tukaj sploh ne gre za to, da sta se prijatelja/prijateljici nehala razumeti.

Enostavno – kot sem rekla – zgodi se življenje. To osebo boš še zmeraj z veseljem pozdravil, ko se srečata.


Nekatere ljudi spoznaš zunaj, na kavi, kakšnem dogodku – steče odlična energija, imata si toliko za povedati – a tudi tukaj velja, kot povsod drugje, če stikov ne neguješ, gre prijateljstvo po gobe. 


No, redki pa so tisti pravi, pristni prijatelji. Takšni, ki s teboj delijo veselje, srečo, ljubezen, težave in tegobe. Takšnih v življenju načeloma ne srečaš veliko. Ja, lahko imaš 100 prijateljev – a verjemi, le redki so tisti – najboljši. Tisti, ki ti vedno stojijo ob strani, ne glede na to, kaj narediš. Tisti, ki so vedno tu za tebe in h katerim se lahko vedno zatečeš po nasvet. 


In ravno zato, ker vem, kako težko je najti takšnega prijatelja, to pišem. Ja, imam kar nekaj prijateljev, ki so prijatelji v pravem pomenu te besede. Večinoma pa so to znanci. Bežna prijateljstva.


Zato cenim, ko me nekdo pokliče. Ali napiše SMS. Da vem, da za to osebo sploh obstajam. Da ji ni vseeno, kako se počutim. In se trudim, da tako ravnam tudi sama. Da človeka slišim – in slišati je največ, kar v današnjem norem (hitrem) svetu morda lahko damo.


Ker, roko na srce, vsak misli, da so njegove težave in doživetja najpomembnejše. Le redki pa znajo prisluhniti. Resnično prisluhniti. In morda ponuditi neko rešitev. Te podpreti, ko je to potrebno. Stati ob strani. Nuditi pomoč, ko je to potrebno. Obstajajo. A jih ni veliko.


Tudi sama se ujamem, da se toliko ukvarjam s seboj, z družino in s svojimi trenutnimi “problemi” oz. bolje rečeno izzivi, da včasih kar malo pozabim dobre prijatelje vprašati, kako so. Ampak se trudim. Ker je lepo imeti dobre prijatelje. In lepo je bližnjemu nameniti neko lepo misel. 


Žal mi je samo, da moji dobri prijateljici, ki je zdaj nekje na nebu, v zadnjem času nisem namenila več lepih misli. Spodbudnih besed. Morda bi kaj spremenilo. Morda ne. Življenje te namreč hitro preseneti. Imela sem načrte. Kako pomagati. A me je življenje žal prehitelo. Vesela pa sem vsaj zato, ker je vedela, kako rada sem jo imela. In vem, da je tudi ona mene. Res je bila dragocena prijateljica. Takšne ne najdeš zlahka. In njen nasmeh bom vedno nosila v svojem srcu.


In najine kavice. Debate. Res je bila vedno tu zame, ko sem jo potrebovala. Velik srček je bila. Dobra duša. Močno sem jokala, ko sem izvedela, da je ni več. Še zdaj sem otožna, ko se spomnim na naše skupne trenutke. A spomin nanjo bo živel. In vesela sem, da sem imela možnost imeti tako dobro prijateljico. 


Zato: večkrat povej prijateljici, kako rada jo imaš. Da ti pomeni, da je tukaj zate. Da te vedno lahko pokliče. Ko je vesela, ko je žalostna, ali pa nekje vmes – na razpotju. Ker ena lepa beseda, ena lepa gesta, lahko dragi osebi morda spremeni življenje.


Prijateljstvo je dragoceno. Cenimo ga. In bodimo tu – eden za drugega.