Od bolnišnice … do bolnišnice

Letošnje leto nam res – kar se bolezni tiče – ni najbolj naklonjeno. Pravzaprav se nekako vleče neka »slaba karma« iz prejšnjega leta in letošnje leto se je že začelo slabo (najprej s smrtjo moje zelo dobre kolegice, o čemer sem že pisala). Skratka pa takole – odkar sva z mojim vpisala otroka v vrtec – septembra prejšnje leto, pobere skoraj vsak virus, ki pride mimo. Najprej je uvajanje v vrtec trajalo vsaj dva tedna – in takrat misliš, da se nikoli ne bo navadil vrtca. Pa se je. Do te mere, da komaj čaka vrtec, saj je resnično lepo poskrbljeno za dobrobit otrok in res je super napredoval, odkar je postal »vrtčevski otrok«.

Jaz in Aco na inhalatorju v zdravstvenem domu

No, slaba stran tega pa je, da je vsake toliko bolan. Vsak mesec, od septembra dalje, je približno dva tedna v vrtcu, dva tedna pa doma. Oktobra – vnetje oči in prehlad, novembra – laringitis, druga polovica decembra – vnetje oči in prehlad, polovica januarja vse okej, malo smrkanja in kašljanja – zdaj pa – bronhitis. In smo končali v bolnišnici. Oz. sva končala, ker sem jaz vse te dni ob njemu. Pa ne jamram – ni to moj namen. Ampak mogoče mi je lažje, če to dogajanje izlijem na papir. Oz. na splet. Ali kakorkoli že.

Skratka – zakaj pa je naslov članka Od bolnišnice do bolnišnice? Ker je november bil res naporen mesec. Moja mami je bila že drugič na Golniku, tako da smo Acov rojstni dan praznovali mi trije sami. Pa smo potem šli obiskat mami na Golnik, jaz sem pa prinesla tortico, ki sem jo naredila za Aca in »počastila« njo, očeta in mamino cimro. Čez 6 dni sem imela rojstni dan jz in hvala bogu smo bili zdravi.

No, čez par dni pa je Miloš imel hude probleme s trebuhom. Sicer se mu ni zgodilo prvič, da je jedel nekaj, kar mu morda ne odgovarja in se je zbujal celo noč. Seveda je bolečina vsakič popustila najkasneje do dopoldneva naslednji dan. Takrat pa ne. Ura je bila že 18.00, on pa je še vedno ležal, ves utrujen, skoraj ves dan je prespal in ponavadi mu res nikoli ne rečem, da gre k zdravniku, ker je, hvala bogu, res odporen, tisti dan pa je še sam čutil, da mora k zdravniku, ker ga je bolelo v spodnjem delu trebuha na desni strani.

Tako smo šli v zdravstveni dom in zdravnica ga je takoj napotila v Klinični center, saj je sumila na slepič. Kar smo nekako tudi sklepali. Aco je bil seveda z nama in na Kliničnem uganjal norčije, medtem ko je oči bil v mukah. Čakali smo do 23h, nato pa je rekel Miloš, da boljše, da midva odideva domov, ker »bog ve, koliko bo še čakal na urgenci, da pride na vrsto«. Kljub temu, da smo čakali že pet ur, mi ne bi bilo težko čakati še dlje, da vidim, kaj je, ampak Aco je šel naslednji dan v vrtec, tako da sva se odpravila počasi domov. Aleks je seveda takoj zaspal, jaz pa sem čakala, kaj mi bo Miloš sporočil.

No, okrog dveh ponoči mi je sporočil, da je slepič, da bo ostal v bolnišnici in da bo imel najbrž zjutraj operacijo. Aja, pa da je v čakalnici srečal – Bora Čorbo, katerega je res fan. No fotke nista uspela narediti, ampak kdo bi si mislil, da se bosta spoznala v takšni situaciji. Kakorkoli že – vem, da je operacija slepiča po navadi čisto rutinska operacija, a ko se gre za tvojega bližnjega, potem ti trenutki, ko ne veš, kaj se dogaja na operacijski mizi, delujejo kot večnost. Jočeš, rosiš boga, da bo vse v redu. In kličeš naokrog, kje bi lahko dobil informacije, kaj se  z njim dogaja, ker sestre na oddelku niso vedele nič. No, k sreči mi je ob 12h sporočil, da je vse v redu. Jaz pa sem ravno šla iz bolnišnice na fitnes, ker sem bila toliko napeta in pod stresom, da sem enostavno »morala dati to ven iz sebe«. Pa sem šla teč, čeprav se mi po navadi nikoli ne da. In po treningu direkt k mojemu v bolnišnico.

Miloš po operaciji

No, seveda to ni konec zgodbe, ker je čez dva dni zbolel tudi Aco in »fasal laringitis«. Pa sem potem spet čakala z mojim malim bolnikom vsaj 3 ure pri zdravniku, pred tem pa sva bila še pri mojemu v bolnišnici. Skratka – vožnja gor dol, parkingi, hoja, čakanje … In ja, tako se je že drugič zgodilo – ko »očkota« ni bilo doma – Aco zboli. Bi človek mislil, da so njegove zdravstvene težave tudi psihičnega izvora – ker toliko pogreša atija. 🙂

Ampak ja, vrtec je pač vrtec. Čeprav je res fajn, oba z možem sva navdušena, osebje je odlično, res skrbijo za to, da se malčki super počutijo, veliko se igrajo, ustvarjajo, se posvetijo individuumu, jih spodbujajo v stvareh, v katerih so dobri – skratka, nimam pritožb. Je pa žal tako, da je tudi leglo bacilov. In tako je Aco pobral tudi bronhitis. In tako sva pristala v bolnišnici na Jesenicah.

Seveda sem bila optimist, kot po navadi. Čeprav je bil v nedeljo vidno utrujen. Imel je visoko vročino – si res nisem mislila – ma ne mislila, ni mi prišlo na kraj pameti – da lahko ostane v bolnici. No, k sreči sem ga peljala – ker je res težko dihal in ne vem, kako bi lahko to sama rešila. Sem pač mislila, da je spet laringitis, malo bo »poinhaliral« pri zdravnici in to je to. Pa ne. Zdravnica naju je napotila na Jesenice in ker sva bila ravno pri mojih starših na obisku, naju je peljal moj oče. Pa so pregledali Aca in naju zadržali.

Zdaj ko tole pišem, sem v sobici na Jesenicah. Aco spi, vročina je hvala bogu končno popustila. Je že nekoliko boljše volje, skoraj dva dni pa je bil na kisiku. Inhalacije prvo noč na tri ure. Zbujanje ponoči – na tri ure (me je spomnilo na čase, ko je bil Aco še novorojenček in smo se stalno zbujali). Neprespanost, utrujenost. Danes pa že živčnost, stres, ker so sumili na to, da ima morda pljučnico. Pa znova odvzem krvi. Maltretiranje. Njegov jok me boli v dno duše. Pa ko so mu prvič vstavljali cevčico, mi še ni bila panika. Sem se mu smejala, da ima občutek, da to ni nič hudega. Da je pogumen fant. Ampak včeraj – in danes . mi je bilo pa res težko. Zlomila sem se in z njim jokala. Res mi ga je bilo tako zelo žal! Majhen je še, ne ve še čisto, kaj se dogaja.

Ampak, baje da, če bo vse v redu, greva jutri lahko domov. In komaj že čakam. Res. Samo da bo vse v redu. In – Bože, daj nam zdravlja. V prvi vrsti to. Res. Nič ni pomembnejšega kot to. Aja – še jaz sem se nalezla in prehladila v bolnici. Ampak – pustimo to. Ko imaš otroka, ki je tako bolančkan, se ti zdijo tvoje težave neprimerljive. Zanemarljive. In prehlad celo lažje prenašaš, kot kadarkoli prej. No – kakorkoli že – za to leto – in vsa naslednja – si želim samo eno! ZDRAVJA. Res. Se premalokrat zavedamo, kako pomembno je.

Aco gleda helikopter v bolnišnici Jesenice

Pa mogoče – če še zaključim z eno moralno noto – ker v bolnišnici vsak dan poslušam, koliko malčkov je bolnih. V šolah in vrtcih je drastičen upad otrok. Ponekod jih je v razredu oz. skupini samo 5. Noro! Mikroorganizmi so hujši kot kdajkoli prej. V bolnici so dojenčki, stari 3 mesece!. Tri mesece in imajo bronhitise, gripo … Noro! Le kdaj se bomo ljudje zbudili in začeli zavedati, kako zelo škodujemo naravi? Da je globalno segrevanje resnično in ne mit?

Spomnim se, ko sem bila jaz majhna, je bilo snega v tem obdobju vsaj pol metra! Delali smo bunkerje, snežake, se sankali, kepali, veselili snega. Danes naši otroci snežake gledajo le na televiziji. In vidijo jih naslikane na oknih bolnišnice. Kmalu ne bodo vedeli, kaj je to sneg! Temperature so za ta čas čisto previsoke in mikroorganizmi sploh ne morejo pocrkati. V glavnem – groza. Zdaj že mogoče malo paničarim. Ah – paničarim ali ne – to so dejstva! Malo se moramo zbuditi. Poglejte, kaj se dogaja v Avstraliji. Ampak – to so teme, o katerih se – kot po navadi – ne govori dovolj.

Ah ja – bo že boljše. Upajmo … In ja – ostanimo zdravi. Vsem želim veliko zdravja – ostalo bo pa že. 🙂